Skipass je urejen hotel z odličnimi sobami, v kakršnem je izdelana gostinska ponudba pravzaprav nujna. V preteklosti se je v njihovi kuhinji zamenjalo več nadobudnih mojstrov, zdaj pa upamo, da so z ekipo iz Milke našli bolj dolgoročno rešitev.
Ne bomo naštevali vseh poporodnih težav, na katere smo naleteli tisto vročo pa tudi nevihtno soboto, a lahko rečemo, da brez vinske karte in bolj natančnega jedilnega lista, ki ju gostje v roke dobijo brez posebne prošnje, ne bo šlo. Pa čeprav gre za kreativno, avtorsko, moderno, postmoderno ali celo abstraktno kuhinjo. Vprašanja »a ste kaj lačni«, pa tudi »koliko pa ste lačni«, ne sodijo v repertoar restavracije, ki se zgleduje po najbolje ocenjenih na svetu. Tudi ugibanje, koliko kaj stane (šest jedi je 55 evrov, 15 jedi je 130 evrov, vmes pa po občutku), ni povsem na mestu.
Za meni sedmih jedi 75 evrov na osebo
Na koncu se je izkazalo, da je za meni sedmih ne prevelikih jedi treba odšteti 75 evrov na osebo, kar niti ni poceni, še posebej zato, ker v jedeh ni pretirano prestižnih sestavin. Še nekaj se je izkazalo: vinska karta, ki smo si jo tudi posebej izprosili, je veliko natančneje izdelana kot jedilni list in poleg nekaterih zanimivih slovenskih vin je mogoče naročiti nekaj ne predragih biserov iz tujine.
Kljub mnogim dokazom, da se želijo dokazati tudi pred Michelinovimi ocenjevalci, delajo podobno napako kot mnogi slovenski gostinci: v ponudbi vin na kozarec ni šampanjca, čeprav jih imajo v kleti celo četo. Zato pa (samo) gostom hotela pred začetkom obeda natočijo brezplačen kozarec Medotove penine brut 48 iz magnum steklenice.
Ob mehurčkih na mizo prispe pozdrav iz kuhinje, korenjev tatarski z orientalskimi zelišči in jogurtom ter maslena pašteta postrvi z mehkimi peteršiljevimi kruhki. Konkretni grižljaji, ki so klicali tudi po konkretnejšem vinu. Denimo izjemnem renskem rizlingu iz leta 2016, ki so ga pridelali v wachauski kleti Pichler-Krutzler; kar presenetilo nas je, ko smo ga zagledali na vinski karti.
Dišeče vino mojstra, ki je nekoč delal tudi v Sloveniji, se je takoj spoprijelo z domačim mladim kozjim sirom z zelišči, poganjki storžev macesna in pinjolami. Sledil je slanik z jogurtom, zeliščnim oljem, omako belega fižola in kumarami, ki so ga pospremili z grisinom, obarvanim s sipinim črnilom.
Še ena riba, tokrat sladkovodna, je bila Zupanova postrv na röstiju rdeče pese, ki so jo prelili z zabajonejem rjavega masla in potresli s hibiskusovo soljo. Kot smo že omenili, jedi v Mami Mariji niso preproste, vsebujejo veliko sestavin, ki so bolj ali manj lokalne, recepti pa so včasih bolj, drugič manj zanimivi, a, to je treba poudariti, pretežno zelo okusni.
V ozadju so nekoliko presenetljivo vrteli temačne melodije Nicka Cava, v ospredju pa je že kar konkreten Kupljenov sauvignon Loona iz leta 2017 spremljal popečeno terino iz piščančjih jeter, ovitih v slanino. Jed so začinili z duko, bližnjevzhodno mešanico začimb, osvežili pa z grozdjem, zelenim jabolkom in balzamičnim kisom. Povsem lokalen pečat pa je nosila glavna jed – mehka kozličkova potrebušina in mavželj, krvavici podobna bunka, polnjena z mleto drobovino in ješprenjem.
Obstajajo ljudje, ki so prepričani, da sladice ne smejo biti povezane z zelenjavo. Drugače je pri Mami Mariji. Kot predsladica je na mizo prispel vitlof v bezgu s chia semeni, medom in sivko ter močvirskim osladom. Tudi glavno sladico je zaznamovala travniška rastlina, tokrat kozja brada, pokuhana v sladkornem sirupu, ki so jo postavili na kremo mohanta in bele čokolade ter dodali še pokovko. Simpatično, a ne pretresljivo.
Na koncu nas je zanimalo, kako kaj stojijo s siri, in bili smo prijetno presenečeni nad ploščo, ki so jo postavili pred nas: Pustotnikov kravji, v zemljanki staran iz Hiše Franko in kozji s kmetije Žerjal, ob tem pa še izjemna mostarda.
V ponudbi enega najboljših hotelov v Kranjski Gori imajo nešteto žganj domačih in velikih tujih proizvajalcev. Odtrgali smo se z verige in spili šilce tajskega Kavalana, nevarno Methano Belice iz Medane in že kar napadalen Mahnetov hojevc.
