Koncepti, pardon, filozofije mnogih novih lokalov v Ljubljani so si pravzaprav zelo podobne. Ob večerjah in kosilih veliko govorijo o zajtrkih in popularnih brunchih in mnogi so tudi malce bistroji, po naše okrepčevalnice, kar koli že ta izraz pomeni – a tisti, ki ste obiskali kak pravi francoski bistro, utegnete biti v Ljubljani razočarani. V primeru Papillona (metulj po francosko, kajne) poimenovanje bistro pomeni preozke mize, kaos v strežbi in visoke cene za banalno majhne porcije.
Tako je bilo namreč prejšnji petek, ko so nas pri mizi obvestili, da klasične ponudbe tisto popoldne nimajo, da imajo zgolj en (ljubezenski) meni treh jedi, ki si jih gosta delita na mizi. Juhe oziroma tople predjedi niso hoteli skuhati, tudi če posebej plačamo, a so poudarili, da ni problema, saj bo v prvi fazi med predjedmi tudi fokača, ki bo topla. Pa seveda ni bila, nasprotno, v časih, ko znajo skoraj povsod po Ljubljani speči ali vsaj kupiti izvrsten kruh, je bila fokača v Papillonu ne samo hladna, ampak tudi tako trda, da bi z njo lahko zabijali žeblje.
A očitno je tako, ko je valentinovo, še eden od uvoženih praznikov, ki pomaga prazniti police v trgovinah in napolniti drage gostilne. Tudi pri Papillonu, kjer so ljubezen napovedovali z duhamornimi in patetičnimi Lionelom Ritchiejem, Simply Red in Dionne Warwick. A večerja (75 evrov brez pijače), če dogodek sploh lahko tako imenujemo, je presegla celo za Ljubljano nizke standarde. Še dobro, da imajo pri Papillonu dobro vinsko karto, ki vsebuje najboljša slovenska in nekaj zelo dobrih tujih vin, pa tudi na kozarec je mogoče dobiti marsikaj in priznamo, da smo tokrat svojo žalost uspešno utapljali.
Valentinova vinska spremljava (24 evrov) ni predvidevala, da bi zaljubljenci pili šampanjec, naše omizje pa se je vseeno odločilo za Veuve Clicquot za dobrih 11 evrov na kozarec. In potem smo čakali in čakali in čakali in čakali, da so na bonsaj mizico prinesli prvo hrano. Za dve osebi so začeli z omenjeno kot kamen trdo fokačo s stracciatello, sušenim paradižnikom, olivami, kaprami in rožmarinom. Zraven je šla žepna porcija ne ravno čvrstega tatarskega bifteka s prepeličjim jajčkom in spenjenim maslom. Na svojem mestu je bila še verjetno najboljša jed večera, rdeča pesa s kozjo skuto, ribezom in vasabijem. In to je bilo vse – za dve osebi! Je pa seveda res, da več hrane, še posebej ob steklenici Gradis'ciuttovega chardonnayja (45 evrov), ki smo si jo naročili, ne bi šlo na mizo. Že tako smo pazili, da nam kaj ne pade z nje.
Potem je minilo še nekaj časa, kakšnih 40 minut, pa smo dobili tudi glavno jed. Načrtovali so, da zaljubljeni par skupaj pomalica 300-gramski škotski steak, niso pa pomislili na to, da je lahko polovica para vegetarijanskega. Po temeljitem premisleku so ugotovili, da bodo prinesli pol steaka, druga polovica pa bo pečeno polovico zeljne glave s krompirjevim drobljencem. Človek bi pomislil, da se hecajo, po že tako miniaturnih predjedeh jim je uspelo pomanjšati še glavne jedi. Mimogrede, zelje je bilo okusno, priloga (pečen korenček) ni bila slaba, mesnina pa je bila tako majhna, da je niti ne gre komentirati. Še najboljši del glavne jedi je bil piten Hergov jeruzalemski modri pinot (šest evrov na kozarec).
Očitne poporodne težave smo reševali s sladicami. Neuspešno. Vsak par je dobil eno porcijo generične panakote z jagodno omako, za konec so dodali še dva čokoladna bombona, enega s karamelo in drugega z limeto. Prisrčno, za zaljubljence.
Naj na koncu vseeno ugotovimo, da je morda v dneh, ko ljudje ne slavijo ameriških praznikov, tudi v Papillonu mogoče dobiti kakšno bolj oprijemljivo hrano. Ali pa tudi ne, imajo namreč svojo filozofijo: »Hrana je najboljša, ko jo delimo … Delite, okušajte in uživajte v vsakem trenutku!« Morda bi to lahko bilo res, toda tudi v Sloveniji obstajajo pari, ki ne jedo vedno iste hrane, takšnim pa bodo (tudi v Ljubljani) morali ponuditi jedi običajnih velikosti in poštenih cen.
Več ocen preberite na mihafirst.si.
