Na Ponikvi pri Šentjurju, kjer voda nenehno ponika in prihaja na površje, je Romanca Rečnik že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja posadila prve žlahtne orehe. Nastal je prvi ekološki nasad orehov pri nas, v katerem živi svoj cikel življenja 150 dreves v tesnem sožitju z drugimi živimi bitji. Na hektarju in pol zemlje je namreč dovolj prostora tudi za ovce, da nahranijo sebe in s svojimi iztrebki še orehe, za čebele, s katerimi si Romanca nesebično in enakopravno deli med, za raznovrstne ptiče, ki najdejo hrano na katerem od dreves.
»Kmetijo najraje imenujem kar Rodovno ekološko posestvo, naravna medicina – apiterapija Rečnik, ker to ime zajema vse tisto, kar počnem. Negujem zemljo iz svojega rodu,« je povedala Romanca Rečnik, ki od vsega začetka deluje po načelih narave, ta ji narekuje tudi njeno pot.
Oreh – ukaz Marije Terezije
Rečnikova kmetija na tem koščku zemlje stoji že več generacij in je bila, kot večina slovenskih kmetij, nekdaj samooskrbna. Ker je ta del Slovenije bogat z gozdom, so začeli nekateri tukajšnji kmetje žagati tudi les in ga prodajati predvsem na Hrvaško. Tudi Romančin oče. »Pri nas je bilo vedno veselo. Oče je imel prvi televizor na Ponikvi, bil je muzikant, igral je na harmoniko in ljudje so radi prišli na kakšen kozarček,« je sogovornica obudila preteklost.
Kot pri vsaki tradicionalni slovenski hiši tudi pri Rečnikovih ni manjkal oreh. »Po ukazu Marije Terezije so hiše nekdaj morale imeti zasajeno vsaj eno orehovo drevo in tudi pri nas je bilo tako. Ko smo torej pred več kot 30 leti nasadili prve orehe, smo mislili, da z njimi ne bo veliko dela. A je oreh zelo zahteven, z njim je ogromno dela, če želiš imeti res dobra, kakovostna jedrca,« je dejala Romanca.
Od vsega začetka tudi ekološko kmetuje. Sprva je razmišljala o tem, da bi kmetovala po biodinamiki, toda ker se v devetdesetih letih pri nas še marsičesa ni dobilo, med drugim pripravkov iz govejega roga, jo je pot sama zanesla v ekološko kmetijstvo. »V tem sem od leta 1999, toda že prej mi je bilo jasno, da mora biti na kmetiji krogotok. Če imam ovce, imam svoj gnoj, ki ga dajem rastlinam. Obenem so ovce tudi kosilnica. Eno košnjo pokosim za krmo, drugo popasejo ovce, ki tako jedo le svežo in posušeno travo. Moje rastline in živali ne poznajo ne škropiv ne drugih dodatkov,« nam je pojasnila Romanca.
Tudi delo poteka ročno, traktorja nima, orehe ročno pobirajo in luščijo, sušijo pa v vetrovniku, ker je pomembno, da so med sušenjem v luščini kontrolirano posušeni in jedrca niso toplotno obdelana. Posušena orehova jedrca so res polnega okusa, in če vas morda skrbi, da bi vas po njih peklo, Romanca rada pomiri, da se po njenih orehih to ne bo zgodilo.
Ker je vse, kar počne, kot igra narave, je tako poimenovala tudi blagovno znamko, Ludus Naturae, pod katero prodaja svoje izdelke. Od posušenih orehovih jedrc, karameliziranih orehov, pletenih potic, orehovega olja do posušenih zelišč.
Veliki kamniti krog
»Zdaj sem kot medij med obiskovalci in kamni, šepetalka kamnov, ki posreduje sporočila. Ljudje pridejo z različnimi neravnovesji in kamni povedo, kje jih imajo, kako jih odpraviti in kaj je pomembno. Tudi sama sem se ogromno naučila ob kamnih. Pripravili so me na nekatere stvari, ki pridejo v življenju, pomagajo mi tudi pri delu. Ne uporabljam setvenega koledarja, moje orodje pri kmetovanju so kamni, ki mi posredujejo sporočilo, kdaj denimo saditi katero rastlino. Tako sem še septembra sadila krompir in prav lepo je zrasel. Kamni so nezmotljivi,« je povedala Romanca.
Veliki kamniti krog obiščejo ljudje različnih starosti in z vseh koncev Slovenije, od družin, posameznikov in parov do poslovnežev, pa tudi tujci, ki imajo sami takšne kamnite kroge. »Kako me najdejo, nimam pojma, toda potem si izmenjujemo mnenja. To je tako, da tisti, ki začuti in je pripravljen, pride po sporočilo,« je iskreno dejala sogovornica.
Sedemzvezdični med
Ker se kamnom pusti usmerjati, je začela tudi čebelariti. »Ne spomnim se, da bi imel kakšen sorodnik čebele. Tudi sama nisem pred čebelarjenjem nič vedela o teh živalih, pa še orehe imam, ki so vetrocvetke. Kaj bodo čebele jedle, sem se spraševala.« Toda sledila je sporočilu in postavila najprej čebelnjak, nato pa opravila tečaj za medeno masažo in pridobila še certifikat NPK za apiterapevtko. Čebelje panje je postavila v planetarno orientirani obliki sedemkrake zvezde. Tako čebele, če na kratko razložimo, dosežejo najvišje vibracije, same sebe krepijo in zdravijo.
»Kot čebelar si večinoma le opazovalec, a moraš vedeti, kdaj je tisti trenutek, ko to nisi več in si dovoliš čebelam vzeti med. Vedeti moraš tudi, koliko. Čebel ne dohranjujem, ampak spoštujem njihovo delo, to je skrb, da si pripravijo hrano za zimo in tiste dni, ko ne morejo izletati iz panjev. Posledično so družine močne in zdrave.«
Sedemzvezdičnega medu, kakor se imenuje med iz tovrstne postavitve, Romanca vzame čebelam zelo malo. Ne govorimo ne o kilogramih ne o litrih, temveč o žličkah, toliko, da ga lahko njeni gostje pokusijo.
»Za vedsko čebelarjenje uporabljam čisto lesene panje, brez satnih osnov. V panjih ni ničesar umetnega, ni žičk, žebljev, plastike, je samo les. Čebele si torej vse zgradijo same, zato dobim med, ki je v satju. Del ga vzamem, odrežem s struno, drugo pustim,« je še razložila Romanca.
Idej ji ne manjka niti za prihodnost. Poleg različnih predavanj, ki jih izvaja, tudi o živosti hrane, in meditacij v središču sedemkrake zvezde pod piramido iz bezgovega lesa namerava v čebelnjaku, v katerem je za zdaj urejena apisobica in kjer je mogoče prenočiti, še letos urediti tudi spanje na čisto posebnih panjih.
»Povezavo z naravo ima človek vedno, ne more je izgubiti, lahko se le malo oddalji od nje. Sama sem začela čebelariti krepko po svojem petdesetem letu. Kajti narava te sama pokliče, ko si pripravljen,« je še dejala Romanca Rečnik.
