Z zbiranjem plastičnih zamaškov v humanitarne namene se je Ignac Habjanič začel ukvarjati leta 2011, ko se je upokojil. Njegova nečakinja je takrat želela vsak dan v vrtec odnašati plastične zamaške, kar ga je spodbudilo, da je napravil odpadno posodo, kamor se je nato odlagalo zamaške.
»Počasi so se zamaški začeli nabirati in ker je bilo za nečakinjo to še vseeno premalo, sem začel zamaške zbirati še v bližnjih ptujskih gostinskih lokalih. Ker sem pri večini naletel na pozitiven odziv, sem nadaljeval zbiranje tudi po bližnjih šolah in vrtcih,« se začetkov svojega zbiranja zamaškov spominja 74-letni Ptujčan.
Tako je še pred izbruhom epidemije covida-19 leta 2019 z akcijo pobiranja plastičnih zamaškov »pokrival« celotno območje Spodnjega Podravja in še vse do Murske Sobote. Potem pa je epidemija storila svoje. Predstavniki »njegovih« šol in vrtcev so namreč dobili priporočila, naj zamaškov ne zbirajo več, ker se lahko na tak način širi virus. Danes se spet trudi vzpostaviti nekdanje povezave, ki jih je imel. Nekaj ravnateljev omenjenih šol se mu je že odzvalo, drugi še ne. Tako zdaj sodeluje pri zbiranju plastičnih zamaškov z nekaj več kot desetimi šolami, predvsem s širšega ptujskega območja. Podobno je pri gostinskih lokalih, kjer pa opaža manjši interes za zbiranje zamaškov njihovih strank, odkar se zamaški fizično držijo plastenk. Zamaške pobira še v Mariboru, in sicer v Knjižnici Tezno, pa v tamkajšnji enoti NIJZ. Pošiljajo mu jih tudi po pošti, recimo v škatli za čevlje, in potem dajo več za poštnino, kot so zamaški vredni, a vseeno je hvaležen tudi za takšne donacije, ki prihajajo iz vse Slovenije.
Za otroke s cerebralno paralizo
Ignac Habjanič je bil zaposlen kot strojni delovodja na Slovenskih železnicah, ki mu še sedaj pomagajo z brezplačnim najemom tovornega skladišča na ptujski železniški postaji, kjer lahko hrani vse zamaške. Kljub veliki pomoči SŽ in Slovenske vojske pa so več ali manj vsi stroški zbiranja in odvoza plastičnih zamaškov, tudi vreč in plakatov, pa promocijskih izdelkov ob prireditvah s predajo donacije, na plečih njega in njegove družine. Pravi, da mu je zelo redko uspelo izprositi kakšen evro donacije za ta namen. Svojčas je imel tudi podračun pri ptujskem Rdečem križu, kjer pa so po njegovem mnenju nerazumno dolgo zadrževali donacije v svoji »hrambi«, zdaj pa so mu tudi ta podračun zaprli. Na zadevo opozarja vrh Rdečega križa Slovenije, a odgovora še ni prejel, ugotavlja skrušeno.
V trinajstih letih je Habjanič izvedel približno 25 donacij, pretežno otrokom s cerebralno paralizo za njihove rehabilitacije, zdravila ali druga zdravljenja – včasih celo po štiri na leto, zdaj le še kakšni dve vsako leto. Denarja nikoli ne donira, ampak s prejetim denarjem od zbranih plastičnih zamaškov plačuje račune za posameznega otroka. Za posamezno akcijo se običajno zbere od 800 do 1000 evrov ali približno tri tone plastičnih zamaškov, katerih cena je trenutno zadovoljivih 350 evrov na tono.
Ima kakšne težave pri akcijah zbiranja plastičnih zamaškov? »S tem je tako kakor pri vseh zadevah – nekateri so za, drugi so proti takšnim akcijam. Včasih te kdo graja, rekoč, da ti gre za lastno promocijo, a pomembno je, da greš preko tega, in nadaljuješ delo, za katero meniš, da je koristno za te male bolnike, ki niso imeli sreče kot večina, da bi se rodili povsem zdravi,« pravi Ignac Habjanič in pripomni, da samopromocije ne potrebuje. Več mu pomenijo medijske objave o njem in njegovem početju, ki pripomorejo, da se k njegovim akcijam zbiranja plastičnih zamaškov vključuje več ljudi. Tako je bilo že v preteklosti, ko so z znanimi Slovenci (Nataša Pirc Musar, Nuška Gajšek, Milan Brglez, Vlado Kreslin, Adi Smolar, Slavko Kovačič - Spidi, Kristjan Čeh, Filip Flisar, Ilka Štuhec, Dejan Zavec, Mirko Vindiš, Laura Vnuk, Marcos Tavares, Mina Markovič, Tim in Bogomir Gajser, Ema Kozin, Marko Drobnič) pripravili prireditev ob odvozu zamaškov in se jim je po medijskem poročanju z dogodka priključilo veliko ljudi.
Cilj: 100 ton zamaškov
Primopredaje zamaškov, ki jih nato po odvozu predelajo v granulat, se zgodijo vedno ob skladiščnem prostoru na Ptuju, kamor pride ekipa vojakov in zamaške naloži na vojaški tovornjak, nato pa jih odpelje v podjetje Omaplast v Grosuplje. Z večino obdarovanih družin kasneje ne ohranja stikov. Še največ z Lidijo Kovačec iz ptujskega Sončka, pa z družino zdaj 12-letne Brine Slivnikar iz Vaš pri Medvodah, ki kljub slabim napovedim po večkratnih zdravljenjih v ZDA danes hodi in živi samostojno življenje. Svojci pač svojih otrok ne želijo pretirano izpostavljati javnosti, ugotavlja Habjanič.
Trenutno si želi predvsem, da bi mu služilo zdravje in da bi akcije zbiranja »štoplekov«, kot pravi zamaškom, lahko vodil še naprej. Ukvarja se tudi z ustvarjanjem različnih napisov in zastav iz zamaškov. Leta 2019, ko je Ptuj kot najstarejše slovensko mesto slavil 1950 let od prve pisne omembe, je 26 tovrstnih stvaritev predstavil na posebni razstavi. Po njegovih izračunih je doslej zbral za 80,6 tone plastičnih zamaškov, v prihodnje pa želi priti do okrogle številke 100 ton, kar bi se lahko zgodilo še pred njegovim 80. letom, ki ga bo praznoval leta 2030. »Na vaše bralce se obračam z željo, da plastičnih zamaškov ne mečejo v smeti, kajti s tem lahko pomagajo pomoči potrebnim, predvsem pa naravi, ki smo jo onesnažili preko vseh razumnih meja. Le vprašamo se lahko, kako bo v prihodnje z vodo, hrano in podnebjem,« sklene Ignac Habjanič, kralj zamaškov s Ptuja.
