»Tovarišica nam je v prvem razredu osnovne šole rekla: 'Bodo časi, ko bomo imeli vsi vse, kar potrebujemo, nekdo preveč in čez glavo, nekdo pa nič.' To mi je zelo ostalo v spominu, toda ne vem, kdaj bodo ti časi,« se je te dni vprašala gospa Jelka Blaznik iz Slovenj Gradca, ena najzvestejših Iskričinih podpornic. Ob koncu leta smo namreč poklepetali z nekaj dolgoletnimi darovalkami in darovalci, da bi jih predstavili v Nedeljcu in se jim zahvalili, ker pomagajo našim iskricam.
Večini je skupno to, da so upokojenci in da kljub skromnejšim prihodkom vsak mesec darujejo za Iskričine družine v stiski. Nekateri pomagajo, ker so v mladosti tudi sami izkusili pomanjkanje, drugi so se za dobrodelnost odločili po izgubi koga od najbližjih, nekateri pa so opazili, da že leta vsak mesec, ko objavimo finančno poročilo o tem, koliko denarja je kdo prispeval ter za katero družino in za kakšen namen smo ga porabili, pri enem od darovalcev navedemo N. N. – brez njegovega imena in priimka ter brez kraja, kjer živi.
N. N. jim je motivacija
»Ko sem videla, da nekoga že dolgo časa podpisujete z N. N., sem dobila spodbudo, da tudi sama redno pomagam. Prej sem denar za Iskrico nakazovala občasno, ko me je kakšna zgodba posebej ganila, zdaj to počnem vsak mesec. N. N. je bil motivacija zame,« nam je zaupala gospa Marta Očko iz Zreč, ki zdaj živi v Prekmurju.
N. N. bo na lastno željo ostal anonimen tudi v prihodnje. Za njegovo srčnost in zvestobo se mu iz srca zahvaljujemo. Hkrati upamo, da nam ne bo zameril, če bralkam in bralcem razkrijemo zgolj to, da gre za gospoda, ki je Iskrici zvest vse od njenih začetkov, torej več kot 35 let. Prosil nas je, naj po 50 evrov, kolikor nakaže vsak mesec na naš dobrodelni račun, namenimo tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. »Denarja si ne lastim, je naša skupna 'energija',« še sporoča ta plemeniti gospod. V zvezi z njegovo prošnjo vam lahko zaupamo, da bomo tudi letos ob siceršnji pomoči, ki jo namenjamo v Iskrici predstavljenim družinam (v vrednosti 3500 evrov vsaki in dodatno še do centa toliko, kolikor namensko nakažete za posamezno družino), nekatere od njih, pri katerih je stiska še posebno huda, pred bližnjimi prazniki razveselili še z darilno kartico za nakup živil, oblačil, igrač …
Daruje v spomin na pokojno vnukinjo
Tudi uvodoma omenjena Jelka Blaznik bi najraje videla, da njenega imena ni na seznamu darovalcev, ki ga zaradi transparentnosti, da se natančno ve, kdo pomaga in kam smo dali denar dobrotnikov, objavimo enkrat na mesec. »Ključno je, da gre pomoč tja, kamor mora iti, kajti hudo je, če otroci živijo v pomanjkanju,« nam je pojasnila in dodala, da denar za Iskrico redno prek trajnika nakazuje več kot dvajset let, ko je odkrila, da je bil prvi darovalec neki mornar. Takrat si je rekla: »Če to vodi Nedeljc in sproti vse natančno popiše, komu zaupati, če ne Iskrici?« Gospa Jelka nam je tudi povedala, da je bila v službi na davčni upravi in da se, odkar je v pokoju, posveča predvsem rožicam, »Nedeljc pa je bil pri hiši, odkar obstajam«. Pogovor je sklenila z mislijo, ki ji lahko vsi pritrdimo: »Veliko lepše bi bilo na tem svetu, če bi lahko vsi normalno živeli in pomoč Iskrice sploh ne bi bila potrebna.«
»Zdravo, zadovoljno in srečno leto 2013! Hvala vsem, ki ste mi v letu 2012 stali ob strani, mi pomagali v tem najtežjem letu mojega življenja!« je pred dvanajstimi leti v tem času na svojem profilu na facebooku zapisala gospa Marija Gašperšič z Jesenic. Tisto leto je namreč preminila njena preljuba vnukinja, stara šele petnajst let. Od njene smrti gospa Marija pomaga Iskrici. Začela je na dekletov rojstni dan. Takrat se je odločila, da bo denar namesto za sveče namenjala za ljudi v stiski. Za zadnjega v mesecu si je uredila trajnik. Če ta dan pride na soboto, nedeljo ali praznik, njeno nakazilo beležimo šele v mesecu, ki sledi. »Včasih mi zato kdo reče: 'A ta mesec pa nisi nič dala?' Mislila sem, da seznam darovalcev nikogar ne zanima, a ga očitno zelo skrbno prebirajo,« je pripomnila sogovornica.
Kdor je bil sam kdaj v težavah, pomaga
Na Nedeljca je bila dolgo časa naročena, a ker ga ni dobivala redno, je naročniško razmerje odpovedala in ga zdaj vsako sredo kupi v bližnji trgovini. Še isti dan ga prebere od prve do zadnje strani in ga ob četrtkih še toplega odnese nepokretni prijateljici. Gospa Marija je tudi zvesta bralka Dnevnika, ki so ga imeli naročenega že njeni starši. Ko je začel izhajati Nedeljski dnevnik, so si naročili tudi njega. »V Dnevniku imam neizmerno rada Objektiv. Uživam v branju. V Nedeljcu pa zelo rada berem Tofa, tudi Iskrica je odlična. Velikokrat si želim, da bi imela malce več denarja, da bi ga nakazala za družine v stiski. A žal ne gre, ker sem upokojenka. Ko sem se upokojila, je bila moja pokojnina le malce nižja od povprečne plače, zdaj za njo močno zaostaja,« nam je razložila Marija Gašperšič, ki kljub temu pomaga ljudem v stiski.
»Vse življenje nekomu pomagam. Če imam, dam, kajti potrebe po humanitarni pomoči so strašljivo velike. Smrt vnukinje je bila pri meni prelomnica, da sem se odločila pomagati prek Iskrice. Včasih mi kdo reče: 'Bog ve, kam gre ta denar, zato ga jaz ne dam.' To me zelo jezi. Če si pripravljen pomagati, daj in ne kompliciraj. Na srečo nas je precej, ki darujemo. Kdor je bil sam kdaj v težavah in je videl, kako so mu prijatelji priskočili na pomoč, pomaga. Še naprej bodite takšni, kot ste,« je ekipi Iskrice zaželela dobrovoljna in nadvse zanimiva gospa Marija Gašperšič, ki se je veliko ukvarjala tudi s fotografijo. »Zdaj nič več, ker sem oslepela na desno oko, z enim očesom pa ne moreš fotografirati,« nam je še zaupala častna članica Fotografskega društva Jesenice.
Nadaljuje hčerino tradicijo
Zaradi smrti v družini je Iskričina darovalka postala še ena Marija, ki jo prijatelji kličejo Mija. Gre za gospo Baš, rojeno v Litiji in zdaj živečo v razgledni vasici Tirna nad Zagorjem ob Savi. Na Nedeljca je naročena že vsaj četrt stoletja, Iskrici pa pomaga dvajset let, ko je tragično izgubila hčerko, takrat staro 27 let. »Bila je zelo dobra duša. Brala je Dnevnik in Nedeljca in ko se je zaposlila, je rekla, da bo prispevala za Iskrico. Na njeno ime sva skupaj nakazovali denar. Odkar je tragično izgubila življenje, nadaljujem sama. Njej v čast in tudi zato, ker ne morem, da ne bi vsaj malce poskrbela za reveže. Nekateri, ki jih predstavite v Iskrici, so tako ubogi, da se mi smilijo v dno duše. Toda človek lahko da, kolikor mu dopušča pokojnina,« nam je svojo pretresljivo življenjsko izkušnjo predstavila gospa Mija.
Povedala je tudi, da je Nedeljca sprva kupovala, potem pa si je rekla: »Kaj bom zmeraj razmišljala, kateri dan je, in sem ga naročila.« Vedno se najprej ustavi na strani 15, kjer bralkam in bralcem o političnih in siceršnjih zakulisjih šepetata Aleksander Lucu in Alenka Žavbi, ter pri šalah. Potem gre od začetka. »V glavnem preberem vse. Včasih časopis prebiram ves teden. Križank ne rešujem, si pa izrezujem nagradno črkovanje, pri katerem je treba iz danih črk sestaviti čim več besed. To si dam v zvezek in ko se mi ne da nič drugega, začnem reševati,« nam je svoje prijateljevanje z Nedeljcem opisala Mija Baš. Kaj pa Iskrica, jo povprašamo. »O, to pa zmeraj preberem. Odlična je! In zelo pregledna. Včasih mi kakšna prijateljica reče, da jo moti, ker ne ve, ali dobrodelna pomoč pride v prave roke. Pa ji svetujem: za Iskrico daj in boš imela vse napisano. Tudi tebe bodo navedli. Od prvega dne je bilo tako. Nikjer dobrodelna pomoč ni tako pregledna kot pri Iskrici. Dobro poslujte še naprej in veliiiko nakazil naj bo!« nam je prijazno zaželela srčna gospa Mija.
Dobrodelnost je način življenja
»Preprosto sem se odločila, da zaupam Iskrici. Druge dobrodelne organizacije dobivajo denar tudi od države, vi pa nič. Če bi videla, da ne delate, kot bi morali, ne bi pomagala,« pa nam je zaupala gospa Marta Očko, ki je bila vesela, ker smo opazili, da pomaga, in se ji želeli za to zahvaliti. »Tega nisem pričakovala,« je dejala in dodala: »V navado mi je prišlo, da redno pošiljam denar za Iskrico. To je način mojega življenja. Verjamem v to, da več ko daš, več dobiš nazaj, ni pa nujno, da v denarju.« Gospa Marta, ki tudi sama ne živi v obilju, nam je zaupala, da jo nesreče, žalost, težave in pomanjkanje, o čemer pišemo v Iskrici, preveč čustveno povlečejo vase, zato si je rekla: »Ne beri več tega, denar pa iz sočutja pošlji vsak mesec.«
Nedeljski dnevnik ji je, kot pravi, všeč. »Imam občutek, da je to edini časopis, ki piše resnico. O vsem.« Prebere vsega. Zdaj ob koncu leta se veseli tudi novoletne napovedi, ki jo vselej objavimo, kajti tudi sama se rada ukvarja z vedeževanjem. Na vprašanje, kakšna je njena napoved, je brez vpogleda v karte odvrnila: »V letu 2025 bomo morali ljudje delati na sebi, sicer bomo težko preživeli. To bo prelomno leto na naši osebni ravni. Strašili nas bodo tudi z vojnami, vendar ne verjamem, da bo kaj hudega,« je optimistična gospa Marta. Povedala je, da tudi pri njej ljudje opazijo, da pomaga Iskrici. »Enkrat je na parkirišču pristopil gospod, ki ga nisem poznala, on pa mene očitno je, in me vprašal: 'Si ti Marta Očko? Vidim, da Nedeljskemu vsak mesec nakazuješ denar za družine v stiski.' No, sem si rekla, kako ljudje to opazijo.«
Iskrici pomaga vedno, drugim občasno
O pomoči Iskrici smo poklepetali tudi z gospo Jožico Bah Črnugelj. Rojena je bila v Metliki, potem je dolga leta živela v Mengšu, zdaj pa z možem uživa na vikendu na podeželju, v vasici blizu Podčetrtka, in tam po malem kmetuje ter se spopada z vremenskimi nevšečnostmi. »Prideta toča in zmrzal, ker smo pod hribom, nam vrt rado tudi poplavi, a se posuši in vseeno nekaj zraste, le obupati ne sme človek,« nam je dejala gospa Jožica, ki se je tako vrnila k svojim belokranjskim kmečkim koreninam in ostala zvesta tudi Iskrici. Na Nedeljca je naročena že zelo dolgo in ga celega predela. Denar za Iskrico nakazuje več kot deset let. Na seznamu darovalcev vselej zasledi tudi gospoda z enakim priimkom, kot je njen dekliški, vendar sklepa, da nista v sorodu. Poleg Iskrice v Nedeljcu zelo rada prebira tudi kmetijske in kuharske nasvete, prav tako ne izpusti zapisov o tem, kaj se je zgodilo na današnji dan pred tridesetimi leti, niti zgodb o Slovencih po svetu. Kako je zunaj naših meja, ju z možem zelo zanima, zato se v Podčetrtku enkrat na mesec udeležujeta tudi potopisnih predavanj. Na zadnjem so jim predstavili Šrilanko.
Za gospo Jožico je obvezno čtivo tudi Iskrica, ki ji nakazuje redno, občasno pomaga tudi prek drugih dobrodelnih organizacij. »Enkrat enim, drugič drugim, Iskrici pa vedno. Zadnjega v mesecu, ko je pokojnina, plačam vse položnice in nakažem še Iskrici,« nam je dejala.
Vsem darovalkam in darovalcem, ki stojite ob strani našim iskricam, želimo v prihajajočem letu obilo zdravja in lepih trenutkov. Hvala za vaše veliko srce!
