V atriju ljubljanske mestne hiše so odprli potujočo razstavo fotografa Primoža Lavreta z naslovom Nič drugačno življenje, s katero želi invalide približati vsem nam. »Njihovih zgodb namreč ne poznamo, a kljub svoji invalidnosti živijo povsem normalno življenje. Tomi, ki je amputiranec brez noge, je denimo operativni gasilec. Gre za plemenite ljudi, ki niso nič drugačni od nas,« je dejal avtor fotografij, med katerimi so amputiranci, ljudje s cerebralno paralizo, invalidi na vozičku, slepi in gluhi, ki so uspešni pri svojem delu, športu in hobijih.
Fotografiranje je potekalo v okolju, ki je invalidom domače, v katerem delajo, ustvarjajo in prebivajo – med drugim v naravi, na odru SNG Opera in balet, v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), fitnesu, glasbenem studiu. Lavre se je dobil prav z vsakim od njih, da je spoznal njegovo življenjsko zgodbo. Fotografska razstava tako predstavlja zgodbe petindvajsetih ljudi in je nastala v okviru projekta Vseslovenska akcija ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov. Vzklila je iz razstave Nič drugačne mame, v sklopu katere je Primož Lavre leta 2016 fotografiral mame otrok s posebnimi potrebami. Tudi z novo razstavo želi javnosti predstavljati raznovrstne zgodbe invalidov, ki podirajo tabuje in uspešno izkoriščajo svoje prednosti.Z druge perspektive
Fotografije sestavljajo skupno celoto, za vsako pa se skriva edinstvena zgodba. Paraplesalka in prevajalka Martina Smodiš je tako pred svojo čudovito fotografijo, na kateri skupaj s soplesalcem v rdeči obleki pleše, dejala, da je bilo fotografiranje s Primožem edinstvena izkušnja. »Všeč mi je bil njegov osebni pristop, vidi se, da dela z invalidi in da ima tudi sam osebno izkušnjo z invalidnostjo. V objektiv je ujel prav to, kar smo želeli povedati – da naše življenje ni nič kaj drugačno.« Kot je še pristavila, se je lepo videti tudi iz druge perspektive, saj ponavadi gleda svoje posnetke s plesnih tekmovanj, tokrat pa se vidi tudi skozi oči obiskovalcev. »Včasih res potrebujemo to, da nase pogledamo z drugačnimi očmi,« je dodala.
V NUK je Lavre fotografiral knjižničarko Špelo Sanabor, ki je tudi na invalidskem vozičku. Povedala je, da ji je bilo v izjemno čast, da sta se fotografirala v NUK, ker je to prostor velikih, globokih mislih. Take misli pa lahko dandanes prek knjig potujejo daleč. To ugotavlja vsak dan, saj deluje v knjižničnem okolju, med knjigami. »Velike misli spreminjajo ljudi in želim si, da bi razmišljali širše in globlje, tudi v kontekstu sprejemanja drugačnosti.«
Podpredsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije ter velik ljubitelj narave in živali Srečko Matkovič je ob tem omenil, da »razstava vsekakor pomaga pri promociji invalidov. Fotografije kažejo, kakšno življenje živimo in kako s skupnimi močmi premagujemo največje ovire.« Nad svojo fotografijo, na kateri jezdi na konju, je bil še sam presenečen. »Fotografija je tako profesionalna, da jo je res lepo videti. Vesel sem, da je tukaj na razstavi ter da bo pri meni doma v lep in trajen spomin,« je povedal in dodal, da je bilo fotografiranje zelo lepa izkušnja, Primož Lavre je sicer zelo zahteven pri fotografiranju, ampak tak mora biti, da je izdelek lahko tako izjemen.
Ovire v glavah
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je ob odprtju razstave povedala, da ta na več načinov simbolično ilustrira bogastvo človeškega življenja, ki smo ga kot skupnost deležni z vključevanjem vseh oseb z različnimi oblikami invalidnosti. Poudarila je, da individualnost, ki jo spodbuja današnji svet, lahko hitro preide v sebičnost in nerazumevanje za potrebe drugačnih. »Ta razstava pa v nas pomaga graditi zavest, da lahko s sebičnostjo in izključevanjem drugačnih postanemo bistveno revnejša družba.«
Kot je ob tem spomnil zagovornik načela enakosti Miha Lobnik, smo se kot družba pred petnajstimi leti v konvenciji o pravicah invalidov pred mednarodno skupnostjo zavezali, da bomo dosledno uresničevali njene določbe. Poskrbeli naj bi za to, da se bo družba spreminjala in prilagajala tako, da bo čim bolj dostopna vsem ljudem, ki jih zaznamujejo različne oblike invalidnosti.
»A živimo v družbi, kjer je v glavah še vedno veliko ovir. Znamenje tega je tudi, da moramo po petnajstih letih žal ugotoviti, da je četrtina javnega prostora v Sloveniji še vedno nedostopnega ljudem z invalidnostmi in da pravzaprav nimamo nobenega sistemskega pristopa, s katerim bi prišli do položaja, ko bi zakon o izenačevanju možnosti invalidov zaživel v celoti. »Teh 25 fotografij ne glejmo samo z očmi, temveč s srcem, samo tako jih lahko vidimo,« je strnil.
Razstava bo potovala po različnih krajih po Sloveniji in predvidoma tudi onkraj njenih meja. V atriju ljubljanske mestne hiše bo na ogled do torka, 11. februarja.