Srečali smo se nedaleč od raziskovalnega jedrskega reaktorja v Brinju pri Ljubljani. To ni bilo naključje. Naša sogovornica dr. Tanja Goričanec je namreč strokovnjakinja na področju jedrske energije, zato se njeno delo vselej odvija v neposredni bližini takšnih ali drugačnih reaktorjev. V okviru dogodkov Odprto o jedrski energiji, ki jih prirejajo tam, je te dni predstavila aktualno tematiko, eno od predstavljenih dejstev pa je posebej spodbudilo našo radovednost – vprašanje, ali prejmemo več sevanja ob obisku jedrske elektrarne ali Postojnske jame?

Da bi dobili odgovor na to vprašanje, smo se s sogovornico zapeljali po precej zanimivi, čeravno nekoliko vijugasti poti. O svoji življenjski poti nam je pojasnila, da jo je fizika zanimala že od srednje šole. »Zato, ker je prav fizika odkrivala, kako se da naravo razumeti tudi z enačbami, številkami, ukvarjala se je z naravnimi zakonitostmi in naravne pojave popisovala, da bi jih bolje razumeli. To me je vedno privlačilo,« je pojasnila.

Milijarde nevtronov

Sledila je fakulteta, v nekem trenutku tudi prošnja na Inštitut Jožefa Stefana, ali bi morda čez poletje lahko sodelovala pri njih. Povabili so jo, ostala je in tako je zdaj tam kot podoktorska raziskovalna asistentka na odseku za reaktorsko fiziko. Izvaja napredne računske simulacije različnih reaktorjev, tudi tistega v krški nuklearki. Za svoje doktorsko delo je prejela nacionalno štipendijo L'Oreal-UNESCO za ženske v znanosti.

Poskušali smo malce bolje razumeti njeno področje; govoriti o »simulacijah reaktorjev« je eno, kaj to v praksi pravzaprav pomeni, drugo. Mar o reaktorjih še ne vemo vsega, med drugim vprašamo. Pojasnila nam je na primeru svojega doktorskega dela: »V njem sem ustvarila natančen model sredice reaktorja nuklearne elektrarne Krško, v katerem smo modelirali prav vsako gorivno palico. S takimi dodelanimi modeli lahko natančneje popišemo dogajanje v reaktorski sredici. S sodobnimi metodami zdaj simuliramo pot vsakega nevtrona – in ko jih simuliramo milijarde, dobimo statistično relevantne rezultate. Pri tem uporabljamo superračunlanik, ki ga imamo na inštitutu. Vsega tega seveda v času gradnje krške jedrske elektrarne še ni bilo.«

»V Sloveniji je bilo naravno ozadje zaradi ionizirajočega sevanja letos ocenjeno na približno šest milisivertov – tolikšno je v naravi in se mu ne moremo izogniti.«

Radioaktivnost in sevanje sta torej velik del njenega področja, zato je nedavno v okviru omenjenih dogodkov govorila prav o tem. Tako smo počasi le stopali bliže odgovoru glede Postojnske jame, vendar nam je pred tem za boljše razumevanje morala pojasniti še naslednje: »Sevanje je lahko naravnega ali umetnega izvora. Govoriti moramo o ionizirajočem sevanju, se pravi tistem, ki ima dovolj veliko energijo, da ionizira atome. Tako sevanje je lahko potencialno škodljivo za živa bitja. Naravni viri so dolgoživi radionuklidi v zemeljski skorji, takšni so kozmični žarki iz vesolja, kar pomeni, da višje ko smo na zemeljskem površju, bolj smo izpostavljeni sevanju. Če gremo torej na letalo, prejmemo večji odmerek prav zaradi teh kozmičnih žarkov. Ne nazadnje tudi ljudje sevamo. V človeškem telesu vsako sekundo razpade več tisoč atomov, zato smo tudi mi vir. No, glavno sporočilo pa je, da je sevanje naravno in je povsod okoli nas. Seveda imamo tudi umetne vire, med drugim jedrske reaktorje, pospeševalnike, rentgenske naprave.«

Učinek na človeka

In kakšen je torej učinek na človeka? »Za primerjavo različnih vrst sevanja moramo uvesti količino, torej dozo, ki pove, kolikšen je učinek sevanja na človeško telo. Enota je sivert. Običajno operiramo z milisiverti ali mikrosiverti. V Sloveniji je bilo denimo naravno ozadje zaradi ionizirajočega sevanja letos ocenjeno na približno šest milisivertov, tolikšno je v naravi in se mu ne moremo izogniti. Mimogrede, še lani je bila ta številka pri okoli 2,4 milisiverta, v dodatnih raziskavah smo namreč ugotovili, da radon prispeva večji delež k naravni obsevanosti, kakor so mislili doslej.«

Šest milisivertov je sicer povprečje po državi, je še pojasnila; giblje se med dvema in 18 milisiverti, odvisno od tega, kje živimo.

Glavni razlog je torej radon. Če sledimo besedam dr. Tanje Goričanec in gledamo malce bolj znanstveno, lahko rečemo, da je radon potomec urana, ki ga najdemo v zemeljski skorji. Radon je tudi žlahtni plin, ki pride na površje in v zrak – in ga nato človek vdihne. Problem je, da lahko skozi razpoke v talni plošči preide v bivalne prostore in se tam zadržuje, včasih tudi v večjih koncentracijah. »Problematični so predvsem kletni prostori,« pravi sogovornica, »a je ta težava tudi zelo enostavno rešljiva – zadostuje že dobro zračenje.«

Po svetu se številke naravnega ozadja sevanja sicer močno razlikujejo. Na nekaterih območjih v Iranu, recimo, te vrednosti narastejo do 260 milisivertov, a z raziskavami niso odkrili negativnih učinkov na ljudi.

- Energetika, elektrika, samoskrba, daljnovod — 19.04.2023 – Nuklearna elektrarna Krško (NEK), edina slovenska jedrska elektrarna, ki deluje od leta 1983 //FOTO: Bojan Velikonja / Foto: Bojan Velikonja

Nuklearna elektrarna Krško / Foto: Bojan Velikonja

Kako je potemtakem s Postojnsko jamo, končno vprašamo. »V kraških jamah je radon naravno prisoten. Smo namreč pod zemljo, zračenje je slabo. Koncentracije radona v jamah so večje kot na površju. V tem pogledu so med poklici, ki so najbolj izpostavljeni ionizirajočemu sevanju, prav vodniki v kraških jamah. Marsikaj je nato odvisno do tega, v kateri jami smo in kolikšna je dolžina obiska. Za primerjavo: človek v jami prejme 20 mikrosivertov sevanja, če bi šli z letalom iz Evrope v ZDA in nazaj, bi prejeli okoli 50 mikrosivertov, ob obisku v naši nuklearki pa le kakšen mikrosivert.«

Pri tem nas je opozorila, da moramo biti pozorni na razliko med mikro- in milisiverti. Ko torej govori o izpostavljenosti v letalu ali v jami, govori o tisočkrat manjšem sevanju, kot ga je že tako najti v naravi okoli nas.

Natančni odgovori

Dr. Tanja Goričanec med drugim vodi eksperimentalne vaje na raziskovalnem reaktorju za študente tako domačih kot tujih univerz. To se, bi rekli, kar pozna, saj je v svojih odgovorih natančna in govori strnjeno. Ali povedano drugače: takšni pogovori so prijetnejši, ker sogovornik ostaja v okviru teme, o kateri teče beseda. Marsikdo namreč rad odtava. Dr. Tanja Goričanec ne.

V takšnem slogu je odgovorila na naslednje vprašanje, povezano z razpravami in odločitvami o gradnji drugega bloka krške elektrarne. Vprašali smo jo, kako kot znanstvenica, ki dobro pozna to področje, gleda na jedrsko energijo. »Vsekakor ima več prednosti – vidim jo kot prihodnost, kot potencialno glavni vir nizkoogljične energije, ki je stabilen in neodvisen od vremena, hkrati je to dokazana tehnologija, varna, v Sloveniji jo poznamo in imamo izkušnje z njo. Vsekakor v njej vidim več prednosti kakor slabosti.«

Med pripravami na pogovor smo opazili, da je na oddelku, kjer raziskuje, ena redkih znanstvenic. »Na splošno je v naravoslovno-tehniških poklicih manjši delež žensk kot moških,« je povedala o tem. »Ko sem začela delati na odseku, sem bila pravzaprav edina, takrat še študentka, ne raziskovalka. A to se spreminja – tukaj smo tri raziskovalke, pri študentih pa se delež deklet presenetljivo premika proti polovici.«

Sama, pravi, ni nikoli doživela kakšnih preprek, v svojem delu pa, to se vidi, zelo uživa. Z različnimi simulacijami nadaljuje svoje delo in tako pravzaprav s kolegi še poglablja človeško znanje o jedrski energiji. V zvezi z omenjenimi dogodki in razpravami Odprto o jedrski energiji pa je povedala, da se nadaljujejo in da so namenjeni res najširši javnosti, zato so vsi dobrodošli. Že v četrtek je potekal v Brinju govor o tem, kako pravzaprav deluje nuklearna elektrarna v Krškem. 

Priporočamo