Da je Nino Habjan Villarreal življenje posrkalo v japonski jezik, kulturo in literaturo ter že kot srednješolko prvič odpeljalo v deželo vzhajajočega sonca, je bila pravzaprav kriva nemščina. »Veliko sem prebirala nemške revije in nekoč je članek o japonski rockovski glasbi tako močno vzbudil moje zanimanje za to, kako ritmično zveni in kakšen zvok ima japonščina, da sem po internetu brž poiskala japonsko rockovsko glasbo in ji prisluhnila. Bila sem navdušena, saj je bil ta zvok nekaj povsem drugačnega, kar sem slišala kdaj prej. Nato sem iz besedila, napisanega v naši pisavi, poskušala razvozlati, kaj je glagol in kaj samostalnik. Hotela sem razumeti, kako japonščina deluje kot jezik,« se spominja danes Nina Habjan Villarreal, potem ko že osem let prebiva v Tokiu, poučuje na tamkajšnji ameriški univerzi in uresničuje svojo željo, da postane prva specialistka za japonsko literaturo v Sloveniji.
K temu, da jo je japonska kultura tako pritegnila, je prispevala tudi drugačnost, lastnost, ki Nino spremlja od malega. Všeč ji je bilo vse, kar je bilo drugačno, slediti trendom in množicam ji ni bilo nikoli blizu. Še danes ji ni, poudari, zato ne stoji po več ur v dolgih vrstah za krofe, čisto navadne krofe, ki so ta hip pravi hit v Tokiu.
»Japonci strašno radi sledijo trendom. Trenutno so to krofi. Po družbenih omrežjih nenehno spremljajo, kaj je popularno, kam hodi večina, in temu sledijo. To pa je nekaj povsem drugega, kar sem si sama želela kot najstnica. Ko so za nekaj rekli, da je popularno, sem načelno delovala drugače.«
Ko je ob koncu osnovne šole Nina odkrila japonščino, je bila njena usoda malodane zapečatena. Že v gimnaziji je Ljubljančanka začela obiskovati celoletne tečaje japonščine na filozofski fakulteti, nato se je vpisala na študij japonščine in primerjalne književnosti, vsako priložnost, ki jo je imela, pa izkoristila za obisk in spoznavanje Japonske.
Trikrat na Japonskem, četrtič je ostala
Prvič je na Japonsko odšla pri 17 letih. To je bil program japonskega veleposlaništva v Sloveniji, v okviru katerega je pet tednov prebivala pri japonski družini in obiskovala japonsko šolo.
»Najprej sem bila v Tokiu, kjer smo imeli izobraževanje, da so nas pripravili na vse kulturne šoke, ki jih bomo doživeli. Nato sem šla v Gifu, to je manjše mesto, a vseeno večje kot Ljubljana, kjer sem živela pri japonski družini in hodila v japonsko šolo. Čeprav so bili na začetku zelo sramežljivi, smo se pozneje precej zbližali in za mano je bila res krasna izkušnja. Zame je bil to preprosto drug svet. Preden sem odpotovala, me je bilo namreč strah, da se moja pričakovanja o Japonski ne bodo izpolnila, toda izkazalo se je, da je bilo veliko boljše, kot sem si predstavljala. Zato sem se odločila, da naslednje leto, to je bilo 2010, z dvema prijateljicama za mesec dni odpotujem na Japonsko,« razlaga Nina.
Japonsko je obiskala trikrat, ob četrtem obisku – to je bilo na celoletni študijski izmenjavi – pa je spoznala, da poti nazaj v Slovenijo ni. »Zato sem se odločila, da diplomiram v Sloveniji in se prijavim na magistrski študij na Japonskem. Japonščine sem se želela naučiti tako dobro, da bi lahko moja študija, japonologijo in primerjalno književnost, združila. Da bi japonsko literaturo lahko brala in analizirala v japonščini. Zdelo se mi je, da bom to v Sloveniji težko dosegla, zato sem si rekla, da moram tja, se prisiliti in brati knjige v japonščini,« pripoveduje.
Poučevanje v jaslicah in na ameriški univerzi
Od takrat je minilo osem let. Nina je dobila štipendijo japonskega veleposlaništva v Sloveniji, bila uspešna na sprejemnih izpitih za magisterij na tokijski univerzi, ki velja za najelitnejšo v državi, opravila magisterij in sprejemne izpite za doktorat, ki ga bo letos spomladi zaključila.
Štipendije zadnji dve leti nima več, je pa zaposlena na ameriški Temple University, kjer poučuje dva predmeta o japonski literaturi v angleškem jeziku. Vmes je delala kot turistična vodnica, štiri leta tudi na slovenskem veleposlaništvu na Japonskem, že sedem let pa poučuje v japonskih jaslicah.
»Japonske jaslice so nekoliko drugačne od naših, saj so v njih otroci, stari od šest mesecev do pet let. Tam učim enkrat na teden in se igram z otroki, kar je zanimivo predvsem zato, ker otroci govorijo drugačno japonščino kot odrasli. Pri njih je zaznati veliko onomatopoije oziroma posnemanja. Lingvistično zelo zanimivo se mi je bilo naučiti jezik, ki ga govorijo otroci,« poudari.
Na Japonskem namerava ostati, se za nedoločen čas zaposliti na univerzi, kjer dela že zdaj, ali na kateri drugi univerzi ter poučevati japonsko literaturo. »Ker mi je to res zabavno. Spomnim se svojega odziva, ko sem začela brati japonsko književnost in me je ta navdušila. Ko zdaj vidim najrazličnejše odzive študentov na japonsko literaturo, kako šokirani so ob branju, me to izpopolnjuje,« iskreno odvrne.
Praktično in dobro organizirano
Nino Habjan Villarreal je japonska kultura tako posrkala vase, da ob obisku v domovini vedno kaj pogreša. »Šele na Japonskem sem začela zares delovati kot del družbe, tu sem našla svojo prvo službo, tu sem se osamosvojila, tudi zato je Tokio postalo moje mesto. V njem se znajdem celo bolje kot v Ljubljani, kajti vse je zelo praktično, dobro organizirano, vse poteka gladko. V resnici sem se precej razvadila, ker na Japonskem vse deluje odlično in ni veliko težav. Po drugi strani pa to pomeni, da ni nič improvizirano in sproščeno, temveč je vse določeno. Toda veste, kaj je najbolj zanimivo – če pomislim, da tega ne bi imela, bi mi nekaj manjkalo. Da, tu uživam, a se zavedam, da je del tega tudi navada. Ker sem velik del študija opravila na Japonskem, sem se morala prilagoditi temu slogu življenja. Zdaj mi je to postalo tako blizu, da drugega ne poznam,« realno spregovori o svoji navezanosti na Tokio.
Stopila je iz mehurčka, v katerem je živela ob svojih prvih obiskih Japonske, in postala del japonske družbe, doživela težave in predsodke, s katerimi se morajo srečevati tujci v tej daljni deželi, nesprejetost, ko je iskala svoje prvo stanovanje, ter tudi občutke, da ni dovolj dobra za tokijsko univerzo. Ta je namreč pravi statusni simbol in že njena navedba v življenjepisu ti odpira vsa vrata, odvrne. Na koncu je ugotovila, da je veliko negativih občutkov izhajalo iz njene sramežljivosti in tega, da je kar naenkrat vse novo in resno.
»Stanovanje težko dobimo, ker se Japonci bojijo, da boš kot tujec nekega dne vse pustil in se vrnil domov, nehal plačevati najemnino, kar je veliko breme za najemodajalca. Prav tako imamo različne navade in veliko Japoncev ima še vedno predsodke do nas, da se ne navadimo na okolico, da smo glasni in ne tako čisti. Ker imajo zelo zapleten sistem recikliranja, mislijo, da tega ne bomo razumeli. Strahov je veliko, denimo, da ne bodo mogli komunicirati z nami. Če pa vedo, da znaš njihov jezik, si že dolgo tam ter iz države, ki jo poznajo in ima dober ugled, je lažje,« razlaga Nina.
Japonski vlaki so torej še vedno hitri in natančni, se pa zato kakšne druge stvari na Japonskem bolj počasi spreminjajo. »Ta država je še vedno bolj usmerjena vase kot v svet,« poudari, »rodnost je nizka, primanjkuje jim delovne sile, toda to težavo želijo rešiti sami in ne ob pomoči tujih delavcev. Čeprav je Japonska znana kot tehnološko napredna, pa je v trgovinah pogosto na voljo le gotovinsko plačilo, stvari so manj digitalizirane kot pri nas, tatuji pa so nesprejemljivi. Če ga imaš, ne smeš v javne bazene, na plažo, v savno in japonske spaje,« na kratko opiše Nina.
Toda to deželo je sprejela in ona je sprejela njo, zato bo še nekaj let ostala na Japonskem, pove. »Če bi videla dobro priložnost za poučevanje na kateri od evropskih univerz, bi se vrnila tudi v Evropo. Starši mi pogosto rečejo, da je Japonska predaleč. Toda življenja tukaj sem se tako navadila, da mi je zelo prijetno, četudi so Japonci bolj zadržani in manj sproščeni kot Slovenci.«
