»S skodelico kave v roki na palubi sredi noči med mirno plovbo sredi oceana gledati zvezde ali sončni vzhod. Težko je na kopnem doživeti kaj tako lepega,« se najlepših trenutkov iz svojih 29 let plovbe na tovornih ladjah spominja kapitan Vladimir Vladović, preiskovalec pomorskih nesreč in incidentov.
No, naše kave ne bomo spili na ladji. Kapitan je že več let v službi na kopnem, danes je preiskovalec pomorskih nesreč in incidentov. To je neodvisni organ pod okriljem ministrstva za infrastrukturo, ki preiskuje nesreče ladij pod slovensko zastavo in vseh drugih ladij v slovenskih vodah. Brez dvoma pomembna naloga, saj bi posledice hujše pomorske nesreče, denimo onesnaženje morja z gorivom, lahko še dolgo čutili vsi prebivalci. Pisarna preiskovalca je v izolski marini. Vladović jo je zasedel junija lani.
Komaj mesec dni zatem se je v koprskem pristanišču zgodila resna pomorska nesreča velike kontejnerske ladje Maersk Houston. Nenadna tramontana je potrgala ladijske privezne vrvi, ladjo je obrnilo prečno na pomol, pri tem je vrh poveljniškega mostu najprej zadel spuščeno roko kontejnerskega dvigala. Prečno obrnjen premec ladje se je celo rahlo dotaknil stebrov kontejnerskega dvigala na pomolu. Obenem pa je krma ladje na nasprotni obali zadela in poškodovala luški vlačilec ter rahlo nasedla na morsko dno.
»To je bil najnevarnejši dogodek do sedaj v pristanišču, odkar sem preiskovalec. K sreči ni bil nihče poškodovan in tudi pristaniška dvigala so ostala cela, lahko bi bilo veliko hujše,« meni Vladović. Za nameček sta se le teden dni kasneje v novem neurju sočasno odvezali še dve ladji. Preiskave nesreč in analize so trajale skoraj pol leta.
Preiskovalec ne išče krivca
Preiskovalca o nesreči ali incidentu opozori uprava za pomorstvo, Luka Koper ali center za obveščanje. To pa je tudi naloga vsakega izmed nas, če smo priča nesreči. Preiskovalec prihiti na kraj in pridobi vse potrebne dokumente in podatke za razjasnitev okoliščin: od poveljnika in posadke ladje do pristaniških pilotov in vlačilcev, uprave za pomorstvo, Luke … Tudi ladja ima svojo »črno skrinjico«, ki zapisuje vse podatke o potovanju, denimo o hitrosti ladje, delovanju motorja, vremenu, pa tudi komunikacijo na ladji.
»Naloga preiskovalca pomorskih nesreč ni ugotavljanje odgovornosti in krivde za nesrečo. Preiskovalec ugotavlja varnostne vzroke nesreče in poda varnostna priporočila za ukrepe, da bi se v prihodnje lahko izognili podobnim nevarnostim,« poudarja Vladović.
Po lanski drami z ladjo Maersk Houston je izdal celo vrsto priporočil. Med drugim so v nadzornem centru uprave za pomorstvo okrepili sodelovanje z dežurnimi vremenarji agencije za okolje, saj postaja vreme vse bolj nepredvidljivo.
Pomorstvo, zapisano v genih
Pri delu na kopnem mu še kako prav pridejo dolgoletne pomorske izkušnje. Kapitan Vladović, ki se je rodil v Opatiji, pravi, da mu je bilo že v genih zapisano, da bo postal pomorščak. Oče je služil v vojni mornarici, stric, bratranca in mlajši brat pa so pluli pri Splošni plovbi ali drugih ladjarjih. »Vse življenje sem živel ob morju in na morju,« ugotavlja.
Po pomorski šoli v Splitu se je leta 1977 vkrcal kot kadet na svojo prvo ladjo Velenje, nadaljeval šolanje na višji in kasneje visoki pomorski šoli v Portorožu ter 22 let plul na ladjah Splošne plovbe kot prvi častnik krova in poveljnik, kasneje pa pri tujih ladjarjih, poveljeval je tudi tankerjem za utekočinjeni zemeljski plin. Ko je dokončno stopil z ladijskega poveljniškega mostu na kopno, je bil še sedem let operativni vodja flote devetih tankerjev v japonski Osaki in nazadnje v nemškem Hamburgu.
Ravno ko se je klic morja začel spet oglašati, je prispelo povabilo iz Slovenije za delo pristaniškega kapitana v pristanišču Koper. Sprejel je izziv in se končno vrnil v Slovenijo, kjer ga je vsa leta dela v tujini čakala družina. Medtem pa je pri svojih 60 letih na fakulteti za pomorstvo postal še magister pomorstva; preučeval je prav varnost pri prihodu ladij v Koper. Danes se z varnostjo ukvarja kot preiskovalec pomorskih nesreč.
Izkrcanje v službo na kopnem zanj ni predstavljalo težke prelomnice, saj je nadaljeval na delovnih mestih, povezanih z morjem.
»Srečo sem imel, da sem se lahko hitro prilagodil,« pravi. A še danes brez veliko razmišljanja izstreli podatke, da je v svoji karieri plul na 29 različnih ladjah in da je 35-krat preplul Panamski prekop, ki povezuje Atlantski in Tihi ocean.
Za marsikaterega pomorca vrnitev na kopno po več letih dela na ladjah ni lahek korak. »Pomanjkanje rutine in odprava strogih delovnih urnikov, na katere so bili navajeni, lahko povzročita občutek izgube. Na ladji je bila njihova vloga jasno opredeljena. Na kopnem pa je delovno okolje večinoma manj predvidljivo, poudarek je na osebni iniciativi in fleksibilnosti. Dinamika s sodelavci je drugačna. Za pomorce so gotovo izziv dolgotrajni sestanki in birokracija. Ne nazadnje pa se lahko počutijo tujci v domačem okolju, ki se je spremenilo, medtem ko so bili odsotni. Žena je podpirala vse štiri vogale v pomorski družini in vzgajala otroke,« našteva Vladović. »Za uspešno prilagoditev je pomembno zavedanje, da so lahko njihove izkušnje, pridobljene na morju, koristne in cenjene, denimo v logistiki, varnosti in še kje,« dodaja.
Poveljnik nosi veliko odgovornost
Poveljnik ladje ima veliko odgovornost, saj je v celoti odgovoren za varnost ladje, posadke in tovora, vključno z zagotavljanjem, da so vsi zakoni in predpisi spoštovani. Na Hrvaškem odmeva primer 65-letnega poveljnika Marka Bekavca, ki ga je turško sodišče obsodilo na 30 let zapora, ker so na ladji, ki ji je poveljeval, našli drogo.
»To so zelo težke stvari. Ne glede na to, ali je poveljnik neposredno vpleten v kriminalno dejanje ali ne, odgovornost za varnost tovora in morebitne nezakonite dejavnosti ostaja na njegovih ramenih. Po zakonodaji mora poveljnik ves čas vse strogo preverjati in nadzorovati, da prepreči takšne incidente. A v praksi je to nemogoče, saj ne more biti 24 ur na dan povsod prisoten,« pove Vladović.
Kakšne pa so lastnosti dobrega poveljnika? »Biti mora dosleden in pravičen ter mora spoštovati vse člane posadke. Ko gre kaj narobe, mora nemudoma ukrepati, a ne kot diktator, temveč s pogovorom pokazati, kje je kdo zgrešil. Dobra beseda velja več kot vsaka kazen. Posadka je velika družina, na ladji ne moreš nikamor pobegniti,« poudarja Vladimir Vladović.
Pa hrana mora biti dobra, pripomnimo. »Tako je. Obvezno! Včasih je kuhar pomembnejši od poveljnika. Na tankerjih smo veliko truda vlagali v to, da so se filipinski kuharji naučili tudi naših jedi. Prinašali smo jim vse mogoče kuharske knjige. Sam sem našega Antonia s Filipinov naučil, kako se pripravi dalmatinska pašticada,« se brž strinja nekdanji pomorščak.
