Ireno Cerar, ki jo zagotovo lahko imenujemo za trenutno najboljšo slovensko naravopisko, smo na pogovor zvabili v Kamniško Bistrico, kamor je z veseljem prišla, saj jo na ta konec vežejo lepi spomini. Ne nazadnje se je tam nekako začela prebujati njena ljubezen do narave. Z bratom sta že v rani mladosti obhodila kamniške hribe, v danes zaprtem planinskem domu pa je, kot nam je mimogrede omenila, delala tudi njena mama. Pripovedovala ji je, da so morale vse mlade natakarice v tistem času plesati s Titom, ko je prišel na lov na gamse in muflone v Titov dvorec.
»Imela sem veliko srečo, da sem živela svobodno otroštvo, da nas starši niso vedno nadzorovali in da prostočasno življenje ni bilo tako strukturirano, kot je danes, in smo ga lahko preživeli v igri na prostem. Narava je najčudovitejše igrišče. Vsem našim čutom omogoča kup izkušenj, pa tudi materialov za igro,« opisuje svojo prvo ljubezen – naravo in dodaja, da je ta otroški fizični stik z naravo v njej ostal vse življenje in tudi danes, ko živi v prestolnici, najde mesta, kjer se z njo poveže.
Bralcu zleze pod kožo
Pred nekaj meseci je pri založbi UMco izšla njena knjiga Svetišča narave – sedem tednov vseživosti in takoj osvojila bralce, tudi tiste najzahtevnejše, saj je zanjo prejela veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma. Njeno opisovanje narave je tako fascinantno, da se bralec mestoma vpraša, kako lahko kdo sploh tako lepo ubesedi tako vsakdanje stvari, kot so na primer drevo, reka, ptica …
Priznava, da je res težko raznoliko pisati o naravi, a ker je diplomirala iz primerjalne književnosti in v življenju ogromno prebrala, je našla pravi način, kako bralcu zlesti pod kožo. Petnajst let je bila tudi urednica revije National Geographic Junior, pri kateri se je naučila sodobnih principov interpretacije dediščine, in tako je vse znanje in izkušnje uporabila pri pisanju knjige. »Iz sebe sem potegnila vse besede, ki sem jih skozi leta nabirala kot zaklad, jih nizala kot bisere …« Tudi zanjo je bilo pisanje takšne knjige eksperiment. Zamislila si je, da bo sedem tednov preživela v različnih slovenskih habitatih (gozd, reka, gore, morska obala, mokrišče, jame, kulturna krajina), se čim bolj vživela v tamkajšnjo naravo in se hkrati odmaknila od vseh motečih dejavnikov.
Povod za to je bila tudi njena bolezen, s katero se sooča že trideset let. Ima milejšo obliko fibromialgije. Pred nekaj leti je prišlo do večjega poslabšanja in nikakor ni mogla sprejeti dejstva, da mora sedaj živeti drugače. »Vedno sem želela prehoditi kakšno daljšo pot, na kateri se človek spoznava na nov način. A zaradi številnih razlogov to ni bilo izvedljivo, zato sem se odločila, da bom poskušala poglobiti svoje doživljanje narave doma, na lokacijah, ki so nam vsem znane, a jih nimamo časa zares doživeti,« pripoveduje zanimiva sogovornica, ki se je v svoji popotniški literarni avanturi najprej odpravila povsem sama z najosnovnejšimi stvarmi v Kočevski rog. V kočo sredi gozda, na samem, brez elektrike, brez vode, brez stekel na oknih, brez ključavnice … Le nekaj dni pred njenim prihodom so oropali bližnji lovski dom, zato je bila njena izkušnja, ki jo podrobno opisuje v knjigi, še bolj dramatična, povsem drugačna, kot si jo je predstavljala. Soočila se je s svojimi demoni, za katere niti sama ni vedela, da jih ima.
Zgodba kozjanskega jabolka
Pustolovščine, ki so se dogajale na domačem pragu in ne kje v širnem svetu, so bile res neverjetne. »Vedno se mi je zdelo, da če ne znaš doživljati narave doma, na svojem vrtu, je ne boš nikjer. To čudenje se začne na domačem pragu. Ljudje mi ob mojih objavah na družbenih omrežjih pogosto rečejo, da tega, kar opisujem, sploh ne vidijo, kar mi je dalo misliti. Kakovost našega življenja je zelo odvisna od našega doživljanja, od našega notranjega bogastva, tudi znanja. Ali gremo skozi svet na avtopilotu ali pa znamo opazovati, prisluhniti, se čuditi stvarem, ki so okrog nas,« razmišlja Irena Cerar. Zdi se, da lahko naredi in doživi zgodbo tudi iz povsem majhne reči. Kot je na primer jabolko. Celo zadnje poglavje namreč namenja kozjanski kulturni krajini in se vživi v starodavne sorte jablan in drugega sadnega drevja, ki ga ljudje v teh krajih z vso skrbnostjo in predanostjo gojijo. »V Kozjanskem parku so iz kozjanskega jabolka naredili veliko zgodbo o uspehu, ki jim je celo prinesla pomembno evropsko nagrado. K ohranjanju starih, visokodebelnih sadovnjakov, ki imajo okusne sadeže, so odpornejši proti škodljivcem in podnebnim spremembam ter ponujajo dom številnim pticam in drugim živalim, so pritegnili vse domačine …« odstira svoje občudovanje.
V vsakem naravnem habitatu, v vsakem svetišču, ki ga je obiskala, je našla izjemne in modre sopotnike, različne poznavalce. Na Sečoveljskih solinah so jo recimo navdušili ornitologi, s katerimi je preživela teden ob obročkanju ptic. »Vodil jih je Tomaž Mihelič, priznani ornitolog. To so bili sicer mladi ljudje, ki so od večera do naslednjega dopoldneva v mreže lovili ptice, jih tehtali, merili, obročkali in se ves čas pogovarjali samo o njih. Nihče od njih ni imel telefona v rokah, kar mi je dalo zaupanje v mlade, v svet,« je še vedno očarana nad to posebno izkušnjo solin.
Svojevrsten izziv je bilo odkrivanje reke Mure, ob kateri je bivala ravno v času, ko so Slovenijo prizadele velike poplave. V čebelnjaku, namenjenem tudi apiturizmu, nedaleč od reke je bila povsem sama in če bi se protipoplavni zid, ki ga je Mura prebila nekaj kilometrov nad njo, rušil še naprej, bi jo lahko odplaknilo sredi noči. Ta silna moč vode jo je fascinirala. »Za reko to sicer ni nič nenavadnega, za ljudi pa je katastrofa,« se razžalosti in razmišlja, da smo se ljudje naselili preblizu rek.
Ščepec mitologije
Pri vsakem poglavju pisateljica odkrije tudi ščepec mitologije; zanimala so jo predkrščanska verovanja, kako so naši predniki doživljali te arhetipske prostore, po katerih se je gibala. Zdaj tudi sama drugače razume pokrajino, ker ji je dodala še globlje, simbolne pomene. »Poglejte samo te gore,« pokaže skozi okno na zasnežene vršace. Včasih so verjeli, da je to neki nadzemeljski svet, v katerega človek ne sodi, saj ga naseljujejo bogovi in druga bajna bitja. Verjeli so, da so na vrhovih rajski vrtovi, v katerih rastejo rastline s čudežno močjo. Mogoče so imeli prav, se nasmehne sogovornica, ki je tudi navdušena planinka in vodnica in zato razume ljudi, ki v gore hodijo, da se odmaknejo, dvignejo nad dolinske tegobe, pa tudi, da se naužijejo razgledov, ki nas na nerazložljiv način napolnijo.
Irena Cerar se na zgodbe spozna, saj je tudi pripovedovalka ljudskih pravljic. Diplomirala je iz gorskih pravljic in pripovedk, njena ljubezen do zgodb in pohajkovanja pa se je do sedaj uresničila že v celi seriji družinskih izletniških vodnikov: Pravljične poti Slovenije, Pravljične poti v zgodovino, Kamniške pravljične poti, še posebno pa je ponosna na Pravljične poti brez meja, pri katerih je odkrivala naše skrivnostno zamejstvo, ki ga je raziskovala kar sedem let. To je pripeljalo tudi do nastanka njenega potopisnega prvenca – Potepuških okruškov, za katere je dobila nagrado za najboljši slovenski potopis. V preteklosti je pripravila tudi vrsto pripovedovalskih dogodkov in vodenj, med drugim je tudi ena od ustanoviteljic Križnikovega pravljičnega festivala v Motniku.
Na vprašanje, ali bo takšne zanimive dogodke še pripravljala, odgovori, da najverjetneje ne. Všeč ji je, da se ustvarjalno razvija, preizkuša nove reči. S Svetišči narave še zdaleč nismo izvedeli vsega, kar ima ta naša pozorna opazovalka narave in čutna pisateljica še povedati.
