Vida Bukovac je izjemna gospa, ki ne glede na to, da se približuje 90. letu, še vedno rada prispeva s svojim znanjem in izkušnjami v družbi. Vse življenje je delovala v šolstvu in se v njegovo zgodovino zapisala kot najmlajša slovenska učiteljica. V šoli je poučevala 25 let, nato pa delala na zavodu za šolstvu in se po upokojitvi pridružila Društvu upokojenih pedagoških delavcev Slovenije, ki mu je predsedovala šest let in katerega članica je še danes. Ustanovila je celjsko sekcijo društva in stala na njenem čelu celih 24 let. Izjemno plodovita leta so bila to, toda zadnji projekt, na katerega je najponosnejša, je nastal v času epidemije covida-19. »Radi pišemo z roko« se imenuje in spodbuja tudi otroke, da vzamejo v roke pisalo in zapišejo zgodbico. Vse od svojega otroštva pa je Vida zapisana tudi petju.
»Že dolgo vem, da petje zdravi. Če ne bi toliko let prepevala, gotovo ne bi dočakala te starosti,« je prepričana. Toda prepevala ni le v zborih, temveč jih je tudi vodila, neko obdobje kar štiri, kar je prav tako izjemno. Gospe Vidi pač ni bilo nikoli nič težko narediti, tudi napisati kakšno pesem ali knjigo, članek, organizirati prireditev in se poveseliti, kajpada. Kajti dobrovoljna je bila od nekdaj. In nato brž izda še eno skrivnost. »Rojena sem bila sedmega aprila, na dan zdravja, in če pogledate v sanjsko knjigo, boste videli, da so ljudje, rojeni na ta datum, veseli ljudje. To povsem drži,« se prešerno nasmeje.
Dva razreda v letu dni
Bukovčeva je bila predvojni otrok, rojena v Zadrečki dolini. Ko je imela šest let, se je začela druga svetovna vojna in čeprav je bil to strašen čas, poudari, se ga spomni tudi po eni čudoviti stvari – lahko je hodila v vrtec. »Imeli smo krasne vzgojiteljice. Takrat so župnike, učitelje, zdravnike in druge izobražence izselili ali jih poslali v taborišča. Enako so storili tudi z župnikom v naši vasi, v Bočni, zato je bilo župnišče prazno in v njem so uredili vrtec. Spominjam se, kako so nas v sadovnjaku čakali ležalniki, da smo lahko počivali, kako so nam vzgojiteljice vsak dan pripravile kakšno igrico, veliko smo prepevali in se igrali vseh sort ročnih spretnosti.«
Osnovno šolo je obiskovala v bližnjem Gornjem Gradu, kjer je bil kombiniran pouk, prvi in drugi razred skupaj, tretji in četrti skupaj. V prvem polletju je že osvojila vse znanje celega leta, pa so jo v drugem polletju preselili v drugi razred. Jeseni je že obiskovala tretji razred in ponovno v pol leta osvojila vse znanje. »V dveh letih sem opravila vse štiri razrede,« pove. Sledila je še nižja gimnazija in štiri leta učiteljišča in tako se je zgodilo, da je Vida Bukovac pri 17 letih prišla do svojega poklica. Ko ni bila še niti polnoletna.
»Takrat so poslali dekrete z ministrstva, a niso pogledali starosti, temveč le šolski uspeh. Diplomo pa sem opravila z odliko. Šele v Slovenj Gradcu, kjer smo prisegli, da bomo v skladu z zakonom poučevali in delali, kot je treba, je šef zagledal moje rojstne podatke. Kaj zdaj? Strinjali so se, da bom do pomladi tako že polnoletna in bo vse urejeno,« se spominja.
V škofovi sobi
Poslana je bila na eno najvišjih šol pri nas, 1100 metrov visoko na Paški Kozjak, a takrat sploh ni vedela, kje je to. »Rekli so mi, da mi bo všeč, ker je tam krasen zrak, toda mene je bilo v glavnem strah. Dva tedna, preden sva dve učiteljici prišli na tisto šolo, je namreč v šoli prespal neki morilec, ki je zbežal iz avstrijskega zapora in umoril osem ljudi. Prvih nekaj noči sva zato prespali v župnišču, jaz pa sem spala v škofovi sobi. Šele nato sva se preselili v šolo, a tam je bilo polno bolh. Potem sva le dobili nove žimnice. Ničesar ni bilo tam, samo šola, cerkev, župnišče, nobenih časopisov. Nekateri otroci so živeli kake pol ure proč, drugi tudi dve uri,« se spominja svojega prvega leta poučevanja.
Nato so jo poslali na Svetino, naselje nad Štorami, ki leži nekoliko nižje od Paškega Kozjaka. Tam se je naučila tudi zabavati, pove. »Pri nas doma smo poznali le delo, delo in delo. Na Svetini pa so vedno, ko so končali delo, ko so izkopali krompir, poželi žito, potrgali koruzo, imeli likof. Vsak likof je bil poln dobre hrane in zabava je trajala do jutranjih ur, čeprav so šli naslednje jutro že zgodaj na delo,« se spominja. Lepo ji je bilo na Svetini, toda po štirih letih so jo premestili v Črešnjice pri Frankolovem, ki so bile še za kakih 200 metrov nižje od Svetine, nato pa je vendarle prišla v dolino, in sicer v Šoštanj.
Pokaži, kaj znaš
Šoštanj jo je na neki način najbolj povezal z glasbo. Tam je učila tudi glasbeno vzgojo, prirejala proslave, vodila pevske zbore, njen mož, učitelj glasbene vzgoje, je igral klavir v orkestru elektrarne, organizirala pa je tudi prav posebno prireditev – Pokaži, kaj znaš. Nekaj takega, kot so danes talenti, odvrne. Množica ljudi je prišla, kar z balkona dol so viseli, da so lahko gledali nastopajoče, ki so prepevali, plesali in izkazali kakšen drug talent, slikovito opiše.
Svojo učiteljsko pot je sklenila v Celju, nato pa 15 let delala še na zavodu za šolstvo, kjer je bila vodja svetovalcev, skrbela za novosti v izobraževanju, udeležila pa se je tudi posveta komisije za izobraževanje EU v Zagrebu.
Da je postala učiteljica, ni nikoli obžalovala, še enkrat bi izbrala ta poklic, ker je to eden najlepših poklicev, četudi je zelo težak, odvrne. »Včasih delaš s 30, 40, 50 otroki in vsak je drugačen, vsak bi potreboval poseben pristop, a to ni mogoče. Potem pa se moraš nekako znajti, da ugotoviš, kaj bi bilo primerno za vse. Toda razlika je, da medtem ko te odrasli bolj kot ne kritizirajo, te otroci vedno pohvalijo. Če sem imela kdaj lepe čevlje, so mi otroci to tudi povedali. Ko sem otroke učila, sem lahko pričakovala, koliko jih bo sledilo mojemu pouku, pri odraslih pa sem se predvsem naučila, da mi ne bodo sledili.«
Zato pa je bilo drugače na glasbenem področju. Vseskozi je prepevala v pevskih zborih, v MPZ Prešeren, v Učiteljskem pevskem zboru Slovenije Emila Adamiča, MPZ Cetis, kot učiteljica pa je vodila tako otroške kot tudi mešane zbore. Vse do leta 1998 je bila korepetitorka, po upokojitvi pa se je intenzivno posvetila vodenju zborov. Najprej je sprejela ženski pevski zbor na Ljubečni, ki ga je vodila celih 26 let, enajst let je vodila Vokalno skupino Cvet, ki so jo sestavljale medicinske sestre, pa ženski pevski zbor v Laškem, zbora v Vojniku in Škofji vasi. Šele pred tremi leti je postavila ta del svojega življenja na stran, malce prenaporno je vendarle bilo, skromno doda, bolj zaradi voženj kot česar koli drugega.
Nihče nič ne vpraša
Po upokojitvi Vida Bukovac svojega življenja ni posvetila le glasbi, temveč tudi šolstvu, le da v okviru Društva upokojenih pedagoških delavcev. »Ko enkrat nehaš hoditi v službo, nimaš več za seboj kolektiva in takrat postanejo društva še toliko bolj pomembna. Kajti v društvu je vedno nekdo, ki ga skrbi in pomisli nate,« se zaveda.
Društvo so ustanovili z mislijo, da bi lahko s svojimi izkušnjami aktivno pripomogli k delovanju in izboljšanju šolstva. Toda kot Bukovčeva danes ugotavlja, se je izkazalo, da njihove izkušnje očitno niso več potrebne. »Vsepovsod lahko beremo in poslušamo, kako je v šolstvu vse narobe, toda niti eden se še ni spomnil, da bi za mnenje vprašal upokojene pedagoške delavce. Zato smo napisali nekaj predlogov, kajti člani Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije smo bili od 35 do 40 let vpeti v delo šol in upam si trditi, da vemo, kaj je v šolstvu narobe,« je kritično spregovorila.
Članica društva je od leta 1993 in v tem času je z drugimi člani obiskovala vrtce in šole, tudi alternativne, kot so waldorfska, montessori, daltonska v Amsterdamu in druge. Še posebno se spomni obiska waldorfske šole v Überlingenu ob Bodenskem jezeru, kjer je bilo zaradi praznika v dvorani kar 1500 staršev. »Potem pa je napovedovalec pred vsemi najavil nas, goste iz Jugoslavije, in dejal, da je tudi naš obisk praznik. Ker radi pojemo in imamo veliko pevskih zborov, nas je zaprosil, da kaj zapojemo. Na tako pot sem vedno vzela s seboj harmonikarja in ta nas je rešil, da smo lahko zapeli,« se zasmeje.
Društvo je v vseh teh letih izdalo vrsto knjig o praktičnem delu učiteljev in o posodabljanju vzgojno-izobraževalnega dela. Pod številne članke in knjigo Pesmi in prigodnice pa se je podpisala tudi sama. Vida Bukovac je tudi režirala in napisala scenarije za igre Celjski knezi, Prešernova Julija in Turjaška Rozamunda, ki so jo večkrat zaigrali tudi na gradu Turjak. Ni presenečenje, da je za svoje delo prejela ogromno zahval in priznanj, tako na področju šolstva kot za zborovsko delovanje, ki krasijo stene njenega doma.
