»Kavici se pa raje izognem. Veste, ni dobra za možgane. Skodelica zjutraj je povsem dovolj,« nas na naše povabilo v rubriko Povabljeni ste na kavo prijazno zavrne sila zanimiva sogovornica, upokojena zdravnica in aktivna predavateljica Vida Drame Orožim, s katero se srečamo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje ob predstavitvi podatkov o alzheimerjevi bolezni, saj je prav september namenjen ozaveščanju o tej epidemiji sodobnega časa, ki neutrudno išče svoje žrtve tudi med Slovenci. Bolezen z najmanj tisoč obrazi je ob predavanju zanimive sogovornice veliko lažje razumeti, saj zapletene stvari pove na vsem razumljiv način, njeno poznavanje delovanja možganov pa je prava enciklopedija.
Za specialistko nevrologije in psihiatrije je štirideset let strokovnih izkušenj z obravnavo demence, poleg tega ima tudi osebno izkušnjo s to boleznijo, imel jo je namreč pokojni mož, ki so mu pri sedemdesetih letih diagnosticirali redko obliko demence, imenovano antifosfolipidni sindrom. V nasprotju z najpogostejšo demenco, ki se začne počasi, se je tu začelo iznenada. »Čeprav je bil mož vse življenje športnik, imel je primerno težo, bil je delaven, po poklicu kemik, nekadilec, skratka imel je vse kategorije, potrebne za dolgo življenje, se je zgodilo,« pripoveduje ter opisuje bolezen in simptome, s katerimi je živel dvajset let, do svojega devetdesetega leta. Po desetih letih, ko je bilo stanje obvladljivo, se je naslednjih pet let začelo slabšati, čedalje več je bilo napadov, prišlo je do osebnostne spremenjenosti, tudi bizarnega vedenja.
»Bil je izjemno čist in pedanten človek, a sem ga nekoč zalotila, da je kavno skodelico pomival v straniščni školjki. Ta bizarna podoba me je tako prizadela, da nisem vedela, kako naj se odzovem, a takrat je postalo dokončno jasno, da je z njim nekaj zelo narobe. Vse skupaj je bilo vse bolj obremenjujoče tudi zame, ki sem bila z njim praktično 24 ur na dan. Včasih sem bila popolnoma obupana in žalostna, ker sem se počutila nemočno, in v tistem trenutku sem vedno pomislila, kako to prenašajo svojci dementnih bolnikov, ki nimajo nikjer kaj dosti pomoči.« Po nekem zelo kritičnem dogodku se je sam odločil, da gre v dom za starejše, tam je živel še pet let in nato umrl leta 2022. »Veste, na koncu sva komunicirala samo še z mežikanjem. En pomežik je pomenil da, dva pa ne,« se sprehodi po spominih in ne pozabi omeniti, da si je njen Ernest zaželel tudi psičko Poli, ki je še vedno z njimi.
Obdobje cvetenja možganov
Hvaležna je, da ji možgani še dobro delajo, a spomni se obdobja, ko jo je zanje že zaskrbelo. »Veste, nekje od 57. do 60. leta so možgani v svojem drugem cvetenju. Dostikrat v tem obdobju pridejo ljudje k zdravniku in se bojijo, da imajo demenco, a to je le cvetenje, obdobje, ko se možgani obnavljajo. Spomnite se na to, da se ne boste ustrašili,« nas mimogrede pobara in odstira zanimiva dognanja o tem neverjetnem človeškem organu.
»Možganovina je izjemno plastična, izredno sposobna prilagajanja. V kameni dobi so imeli možgani 500 gramov, skozi tisočletja so se razvili do zdajšnje velikosti, danes tako tehtajo približno 1500 do 1600 gramov. Takrat so bili možgani gladke površine, a ker je razvoj zahteval prilagajanje in napredek, se je začela možganovina gubati. Poglejte, kakšen neverjeten mehanizem je iznašla za to, da ne bi bilo treba lobanjskega prostora povečati, da ne bi bila glava prevelika ter bi se vse te nevronske poti, ožilje in vse to pretrgalo, preščipnilo. Z nagubanjem je možganska struktura pridobila več sposobnosti za razvoj naših kognitivnih sposobnosti, ki so danes, lahko rečem, dosegle vrhunec. Mislim, da se bodo naši možgani še naprej gubali, da to ni končna verzija in da bomo imeli, če bo človeštvo še obstajalo, če ne bo spet prišlo do kakšne kataklizme, pred seboj še veliko razvoja,« napoveduje.
Vrnemo se k demenci in naša sogovornica pove, da je vzrokov za njen pojav veliko. Posebej pa poudari vaskularna in srčna obolenja, saj so raziskave pokazale, da ima kar 80 odstotkov bolnikov z alzheimerjevo demenco te bolezni. Genetsko testiranje je pomemben pripomoček za manjše tveganje, a trenutno še ni na voljo, tretja stvar, ki je tudi zelo pomembna, je ozaveščanje stroke in tudi splošne populacije o hrani, stresu, gibanju in poškodbah.
Pomen spanja
Spomni, da je danes hipokampus preobremenjen od vseh informacij, ki jih dobiva, zato je zelo pomembno tudi spanje. Vsako noč namreč hipokampus v določeni fazi spanja pošilja spajke, in sicer prazni informacije, ki jih je prejel mnogo preveč čez dan, na mesta, ki so nujno potrebna, da se tam skladiščijo za zmeraj. »Recimo, ko začnete voziti kolo, ste negotovi, nimate ravnotežja, vas je strah, nerodni ste, pa potem nekako speljete in rečete, bomo jutri naprej. Ponoči se vsi ti vtisi iz hipokampusa prenesejo v motorično, senzorično in vidno skorjo, skratka v vse tiste predele, kjer se zafiksirajo, in ko greste drugi dan spet na kolo, že lahko vozite, ker imate vožnjo že zafiksirano v vseh celicah. Tako se dogaja tudi pri šoferskem izpitu in pri različnih športnih dejavnostih, na primer smučanju. Če nimate pravega spanja – in danes že vlada tudi epidemija nespečnosti v zahodnem svetu –, nastane problem,« odstre še eno neznanko delovanja možganov in pristavi, da se ne zavedamo prav, da smo del narave, da jo moramo varovati in da bo narava naredila konec, če ne bomo pridni.
»Ampak to, kar se dogaja … Korporacije, lov za denarjem, to, da so se popolnoma spremenile vrednote … To res ni dobro. Včasih se sprašujem, ali sploh še spadam v ta svet,« se zamisli in se ponovno vrne na demenco, ki, kot je znano, narašča s staranjem prebivalstva, česar se ne da spremeniti, a vendarle je treba že v srednjem življenjskem obdobju paziti na dejavnike tveganja: recimo povišan krvni pritisk, sladkor v krvi ali holesterol, kajenje, čezmerno pitje alkohola, premalo telesne aktivnosti, nezdravo prehrano, tudi kakšne poškodbe glave … Vida Drame Orožim kot zelo dobro preventivo omeni tudi vseživljenjsko učenje, ki stimulira možgane, zato svetuje, naj si ljudje tudi v starejšem obdobju omislijo učenje, ki je povsem drugačno od tistega, kar znajo.