Naš največkrat nagrajeni oblikovalec je sam ali kot sodelavec agencije Futura DDB postavil veliko zelo znanih blagovnih znamk, tudi za slovensko sodstvo, za Telekom Slovenije, Barcaffe, Mu, Maxim, Palomo, Zavarovalnico Sava, Dano, Vzajemno, Slovensko filharmonijo … V zadnjem času vse več deluje v vinarstvu, gostinstvu in hotelirstvu, na njegovem seznamu so penine Bjana, vina Tilia, Gostilna pri Lojzetu na Zemonu in restavracija Cubo, Hoteli LifeClass, Bled Rose hotel … Za svoja dela je prejel neverjetnih 250 mednarodnih nagrad, med njimi tudi nekaj najvišjih svetovnih.
65-letni Žare Kerin, rojen v Celju, je Ljubljančan, ki živi z mestom; lahko ga srečate, medtem ko se sprehaja po ulicah in uživa ob reki ali na tržnici. Znanec iz sosednje ulice, bi lahko rekli, ki ljubi mesto in je zaljubljen v arhitekturo in oblikovanje.
Oblikovanje in likovno umetnost ste tako rekoč podedovali.
»Že zelo zgodaj mi je postalo jasno, da bom oblikovalec. Moj oče Jože Kerin je oblikoval pohištvo, imel je salon in projekte, ki so bili tiste čase izredno priznani, imel je celo devet zaposlenih, kar za tiste čase ni bilo običajno. Šlo je bolj za pohištvo po naročilu. Imel je skandinavski pristop, modularni način izdelave, ki je bil za tiste čase zelo avantgarden. Jasno, bil sem obkrožen z dizajnerskimi revijami, na katere je bil naročen, na voljo sem imel papir in barve, s tem sem se enostavno zastrupil, podobno kot moja sestra, ki ima z možem galerijo in je dolga leta poučevala likovni pouk. Vse v družini je oblikovanje zanimalo, tako da je bila odločitev, da se povsem posvetim oblikovanju, sama po sebi umevna. Sestra je šla na srednjo šolo za oblikovanje in jaz takoj za njo.«
Začeli ste kot industrijski oblikovalec …
»Začel sem sicer kot industrijski oblikovalec, za kar sem se tudi izučil, sem se pa potem v nekem trenutku preusmeril v grafično oblikovanje. Dobil sem ponudbo in si rekel, konec koncev niso tako velike razlike, hkrati pa mi poznavanje industrijskega oblikovanja pomaga tudi pri zdajšnjem delu. Še posebej, ko gre za 3D-oblikovanje, ko je pomembna tretja dimenzija. Seveda pa mi niti 2D-oblikovanje ni tuje.«
V zametkih modernega oblikovanja, kot ga poznamo zdaj, ste delovali še v času socializma.
»V začetku sem imel veliko srečo, da so mi ponudili izpopolnjevanje v IMS studiu 6 v Lozani. Studio se ukvarjal predvsem s športnim marketingom, tudi za Mednarodni olimpijski komite, ki ima tam sedež. Veliko smo delali zanje, sam sem delal za zimsko olimpijado v Calgaryju, sodeloval sem pri neuspešni kandidaturi Sofije za olimpijske igre. V tem obdobju sem spoznal kar nekaj pomembnih ljudi, tudi Juana Antonia Samarancha in Arturja Takača, ki je bil nekakšen jugoslovanski športni ambasador. Kakor koli, ni mi bilo povsem enostavno, ampak v vseh pogledih sem se v Švici izredno veliko naučil. Predvsem natančnosti in tudi drugačnosti. Motiv našega studia je bil predvsem poskušati vedno ustvariti nekaj drugačnega. Vedno so hoteli z nečim presenetiti.«
Vrnili ste se konec osemdesetih.
»Delal sem v sistemu turistične agencije Emona Globtour. Vodil sem oblikovalski del v Globtourju. Naša najpomembnejša partnerica je bila Hrvaška, kamor smo na morje vozili goste iz Češke, Nemčije in Anglije. In v trenutku, ko se je začela na vojna, je vse padlo v vodo. Preselil sem se v Kompas Design, kar se tudi sliši kot turistična agencija, a je bila to klasična oblikovalska agencija, ki je delovala na prostem trgu. Po Kompasu sem dobil nekaj ponudb in odločil sem se za Futuro, ki sta jo vodila Vito Verlič in Marko Vičič, pretehtalo je, da sta oba v osnovi oblikovalca oziroma kreativca. Rekel sem si, da me bosta gotovo bolje razumela, kot bi me drugi, in to se je tudi izkazalo. Dobro smo se ujeli in sodelujemo že 25 let.«
Menda, tako smo prebrali, imate v svojih vitrinah okoli 250 mednarodnih nagrad, od tega kar 14 najpomembnejših nagrad red dot. Kaj takšne nagrade pomenijo?
»Med vsemi nagradami še tri zmage na Cresti – Creative Standard Award, ki jih podeljujejo v ZDA. Dobil sem nekaj nagrad epica, to so evropska priznanja za kreativnost, priznanje European Design Annual, kakšnih 20 nagrad sem dobil na festivalu v New Yorku, na festivalu Creativity, tudi v ZDA, D&AD v Veliki Britaniji in grafični bienale Brno. Tu je še naš Golden Drum, tudi mednarodni festival … Brez dvoma sem dobil več mednarodnih kot slovenskih nagrad.«
Katero je vaše najbolj nagrajeno delo?
»Natančno je težko reči, med novejšimi pa so gotovo največkrat nagrajene kreacije za dostavo iz restavracije Cubo. Tu je še knjiga še ene ljubljanske restavracije, JB, pa koledar za Pošto Slovenije pred skoraj 30 leti, ki je dobil praktično vse nagrade. V začetku so me na splošno vsi gledali kot oblikovalca koledarjev, zdaj, ko jih ni več, pa lahko rečem, da sem ponosen, da imam priznanja, tudi red dot. V Berlinu so mi rekli, da sem eden zelo redkih avtorjev, ki ima red dot s tako različnih področij, embalaža, logotip, knjiga, oglaševanje in celostna korporativna podoba, zadnja takšna je bila za sodstvo Republike Slovenije …«
Mogoče je zdaj čas, da povemo, kakšna je vrednost nagrade red dot.
»To je velika nagrada, pri kateri se ocenjuje predvsem kreativnost in ki ima izredno velik doseg. Prijavljena so dela z vsega sveta. Organizacija je vrhunska, mednarodne žirije so zelo strokovne, ob oblikovanju pa se ocenjuje tudi vrhunska komunikacija. Tudi meni osebno pomeni največ njihova nagrada best of the best, ki sem jo dobil pred dvema letoma, šlo je za embalažo za penino Bjana Quatro. To pa pomeni, da je bila to najboljša embalaža tisto leto, pa naj gre za vina, tekstil, telefone, skupno kakšnih 2800 prijavljenih izdelkov. Če sem odkrit, nisem bil prepričan, ali lahko kdaj dosežem best of the best.«
Pravite, da vas vedno, ko oblikujete proizvode, najprej zanima zgodba. Radi najprej spoznate človeka …
»Zanima me vsebina produkta, ne forma, ki je sekundarnega pomena. Je pa seveda pomembna. Po mojem mnenju mora biti čista in enostavna, saj je le takšna razumljiva za uporabnika. Tudi zaradi te enostavnosti je težko določiti letnice, kdaj sem določene izdelke oblikoval. Trendi me ne zanimajo, razen kadar so v kontekstu same naloge.«
V zadnjih letih, to se vidi iz vašega oblikovanja, vas vse bolj vleče v kulinariko in vinarstvo, med kuharje, gostilne in vinarje.
»Pred 20 ali 30 leti se temu ni posvečalo nikakršne pozornosti, potem pa so prišli mladi vinarji, kot sta bila Marjan Simčič in Aleš Kristančič. Movia z novo svežo zgodbo. Zraven so prišli kuharji, kot je Tomaž Kavčič, tudi JB, in začeli odpirati zanimivejše restavracije. Razvil se je trend, ne samo v Sloveniji, kulinarika se je zelo dvignila, prišlo je do poplave kuharskih knjig in mene je to zanimalo. Rad imam dobro hrano in dobra vina, zelo hitro sem se spoznal z gostinci in začeli smo sodelovati. V tistem času sem sodeloval tudi Janezom Pukšičem, našim najboljšim fotografom za kulinariko. Delala sva pri nas in tudi na italijanski strani. Gre za velik izziv. Rad grem v dobro gostilno, rad se družim z ljudmi, to mi je bilo vodilo. Hodim samo v restavracije, ki jim zaupam. Nikoli nisem še ničesar naročil na Woltu in upam, da mi nikoli ne bo treba jesti jedi, za katere ne vem, kdo jih je skuhal in kdo mi jih bo pripeljal.«
Lahko bi rekli, da imamo v Sloveniji ves čas dobre oblikovalce. Nekoč je bil to Miljenko Licul, pozneje Ranko Novak, zdaj sta tu ob vas še Dan Lenart, oblikovalec plovil, in Robert Lešnik, oblikovalec zunanjosti pri mercedesih, če naštejemo le najbolj znane.
»Potem so tukaj še punce, ki odločno delajo: Lara Bohinc, Nika Zupanc …«
Po drugi strani slišimo, da so Lešnika na ljubljanski akademiji kar trikrat vrgli na spremnih izpitih. Zanj to na koncu ni slabo izpadlo, če se pošalimo, pa vendar, kako se lahko to zgodi?
»Gre za neko napako v sistemu, ker ne gre samo za Lešnika, so tudi drugi, ki so v svojem delu izredno uspešni, pa niso šli skozi to sito. Ne vem, je pa to sila nenavadno; kot da bi te Olimpija trikrat zavrnila, ti pa brez težav igraš v Barceloni kot organizator igre. To pomeni, da tisti, ki skavtirajo pri Olimpiji, delajo narobe.«
Kako pa vas razume akademska oblikovalska vrhuška? Niste med najbolj priljubljenimi, kajne …
»Nisem. Osebno sem zagovornik vsebine, in ne oblike, nekateri drugi vse polagajo na obliko. Nekoč sem nekaj predaval na Akademiji za likovno umetnost, tam so bili tudi profesorji, in sem rekel, če ste naredili neko embalažo in je ta lahko še tako lepa, ampak se ne prodaja, to vseeno pomeni, da je slaba. Takrat so vsi skočili pokonci. To je razlika med mojim razmišljanjem in razmišljanjem nekaterih drugih v tem prostoru. Če je embalaža videti poceni, v njej pa je prestižno blago, je to narobe. Če je embalaža draga, v njej pa je poceni roba, je spet nekaj narobe. Kupec mora zaznati, kaj kupuje. Če ne dobi adekvatne informacije, se prestraši. To pomeni, da je oblikovalec zgrešil celo žogo. Kar seveda še ne pomeni, da morajo imeti povprečni izdelki grdo embalažo.«
