Dino Katalenić, ki je odraščal v Rogaški Slatini, je videl že velik kos sveta. V več kot 16 letih je prepotoval vse celine in obiskal okoli 90 držav. Med države, v katerih je živel, šteje tiste, v katerih je plačeval najemnino – Anglijo, Južno Afriko, Savdsko Arabijo, Španijo in Kanado. Bivanje v različnih urbanih, naravnih in kulturnih okoljih mu je dalo širok pogled na življenje in družbo ali, kot sam strne, odprtost. Prav tako mu je blizu okolje, kjer posameznik in družba delujeta na način, da iščeta rešitve, ne omejitev in težav. Zato mu je blizu ustvarjalnost, v načinu življenja ali poslu. Za življenje in delo, razpršeno po svetu, še pravi, da je to blagoslov in prekletstvo hkrati, saj med tem opazi veliko stvari, za katere si želi, da jih vseh ne bi.
Dinamična pot tedaj še študenta prevajalstva se je začela z neopravljenim kolokvijem, zaradi česar ni napredoval v naslednji letnik, tako je leto 2004 najprej izkoristil za prečesavanje Azije in zatem še za obisk prijatelja v Londonu, kjer je nato s prekinitvijo ostal šest let.
V Londonu, kjer je začel delati v hotelu Blakes, »v tretjem najboljšem hotelu in prvem butičnem hotelu na svetu«, kot pravi, je vstopil v svet luksuznega turizma, kjer dela še danes.« Ko Katalenić opisuje svoja delovna leta v hotelu, pripoveduje, da so tja hodili mnogi tuji delegati in hollywoodske zvezde. Komu vse je kot receptor podal ključe sobe? Odgovori, da zares mnogim, med njimi je recimo Sharon Stone. Kot se spominja, je v hotelu, ki slovi po ohranjanju zasebnosti svojih gostov pred paparaci, postalo »zanimivo, ko sta vanj prišla Melanie Griffith in Antonio Banderas, istočasno pa so bili v Blakesu tudi Victoria in David Beckham ter David Hasselhoff. Ko se je razvedelo, da sta v hotelu zakonca Beckham, so paparaci obkolili vhod.« Fotografski lov na zvezde pa se je obrnil v drugo smer od pričakovane. »Ko je zjutraj na tek odšel Banderas, so paparaci tekli za njim, med tem sta se zakonca Beckham izmuznila v taksi, po prekrokani noči pa se je na balkonu pojavil še David Hasselhoff z vzklikom: 'Hoff je v hiši!',« že skoraj stripovsko dogajanje opiše sogovornik.
Po treh letih dela v hotelu, kjer je Katalenić profesionalno napredoval, je šel naprej, zanimale so ga še druge stvari. Za poletni semester je odšel na študijsko izmenjavo na sever Španije, ki mu je zlezla pod kožo. Zatem se je spet za tri leta vrnil na Otok, v tej londonski epizodi pa je delal za ameriško podjetje, ki je rekrutiralo mlade za študij na angleških in ameriških univerzah. Ta služba ga je leta 2014 za nekaj mesecev odpeljala v Savdsko Arabijo, kar je bila po Katalenićevih besedah neprecenljiva izkušnja. »Savdska Arabija je bila tedaj precej drugačna, kot je danes. Brez javnega prevoza, ženske niso smele voziti in koncerti niso bili dovoljeni. Stavbe so imele dva vhoda, za samske moške in družinskega, skozi katerega so hodile ženske, saj so bile na javnih mestih vedno v spremstvu družinskega člana. Verska policija je bila precej stroga. Spomnim se, da smo v lokalu gledali eno od tekem nogometnega svetovnega prvenstva, ki so jo prekinili, ker je bil ob sončnem zahodu čas za molitev. Ko sem čez čas spoznal nekaj tujcev, smo eno od naslednjih tekem gledali na nemškem veleposlaništvu in zraven srkali celo pivo, ki so ga prejeli po diplomatski pošti,« se spominja Katalenić.
Luksuzne kolesarske ture
Po Savdski Arabiji se je Katalenić za dve leti in pol preselil v Kanado, od koder se je v Evropo vrnil prek Nove Zelandije, Avstralije in Azije. Ko je leta 2015 prišel domov, je začel delati za ameriško podjetje, ki organizira prestižne kolesarske ture, in to je počel do pandemije koronavirusa. Gre za luksuzna tedenska potovanja s kolesom, ki stanejo od 5000 do 18.000 evrov na teden. Spomladi in jeseni je večinoma delal po južni Italiji, poleti na Hrvaškem, v Sloveniji, Črni gori in tudi v baltskih državah. »Ta potovanja so narejena po meri ameriškega turista, ki je precej drugačen od evropskega. Uspešen Američan ima v povprečju od deset do 14 dni dopusta na leto, zato želi med tedenskimi poletnimi počitnicami narediti vse in še malo več,« svoje izkušnje posreduje Slovenec. Ob tem še nadaljuje, da »želi biti Američan v tem dopustniškem tednu aktiven, spati v luksuznih hotelih in jesti v dobrih restavracijah ter okusiti nekaj lokalnega življenja. Tako smo v ta čas spravili veliko. Na dan smo prekolesarili med 30 in 100 kilometrov, kosilo smo organizirali v lokalnem kontekstu, kar je lahko spremljal še kuharski tečaj, zvečer po prihodu v hotel so sledili okušanje vina, večerja v restavraciji z Michelinovo zvezdico in recimo plesni tečaj.« Torej praktično brez dopustniškega prostega teka. »Kot v filmih Woodyja Allena. Newyorčan, v povprečju star od 50 do 60 let, v petek zvečer zaključi delo, nato v soboto spakira in skoči na letalo, tura pa se v Evropi začne v nedeljo zvečer in traja do petka.« Z jet lagom dopustniki niso imeli težav, saj spanje pri menjavanju časovnih pasov uravnavajo s tabletami melatonina.
V letih organiziranja prestižnih kolesarskih tur je Dino Katalenić spoznal ameriške bogataše, večinoma družine poslovnežev. Pravi, da ti delo s takšnimi ljudmi spremeni način razmišljanja. »Od Američanov sem se naučil ustvarjalnosti v iskanju vedno več,« strne. S teh potovanj pa se je nabralo mnogo zgodb, večinoma dobrih, vendar tudi kakšna čudna, pravi Katalenić.
Od hotela Milka do Španije
Zadnjih nekaj let je Dino Katalenić preživel v Sloveniji, kjer je bil del ekipe, ki je na noge postavila butični hotel Milka z restavracijo, ki je lani dobila dve Michelinovi zvezdici. Operativno se je iz hotela zdaj sicer umaknil, čeprav z njim strateško še vedno sodeluje in je odprl svoje svetovalno podjetje.
A kot pravi, s tujino oziroma življenjem kje drugje kot v domovini nikakor še ni zaključil. »V prihodnje bi rad pol leta živel v Evropi in pol leta zunaj Evrope, recimo v Južni Afriki, ki je fascinantna država. Naravne svetlobe in barv, kot so tam, nisem videl nikjer na svetu. Ljudje so zelo prijetni, država pa je geografsko zelo raznolika in znana po vrhunskih vinih in kulinariki. Med neevropskimi mesti mi je poleg Cape Towna zelo všeč tudi Buenos Aires, ki s svojim šarmom velja za Pariz južne poloble, kar tudi drži.«
V Evropi pa bi Katalenić, ki je videl že 90 držav, nekoč rad živel na severu Španije. »Baskija z mestoma San Sebastian in Bilbao je čudovita. Blizu so Pireneji in Atlantik. Mediteranski prostor s sončnimi dnevi, a ne previsoko vročino, in odlično kulinariko ponuja visoko kakovost življenja. Italija je tudi krasna, vendar ima še bolj zapleteno birokracijo kot Slovenija, zato je Španija moja izbrana destinacija.«
