Vsakdan v andaluzijski vasi Restabal je enostaven. Prijeten, zanimiv in umirjen, a tudi živahen, domačini pa se zaradi velikega izseljevanja mladih s podeželja, kar ni le španski problem, temveč se s tem soočajo tudi drugod po Evropi, veselijo vsakega novega prebivalca in naraščaja v vasi. »V vaseh naokoli je veliko tujcev, ki so hišo tu kupili kot svojo drugo ali tretjo nepremičnino, kar pomeni, da v njih ne živijo in tako veliko vasi ostaja zapuščenih,« pripoveduje Celjanka Ana Žugelj, ki si je Andaluzijo pred tremi leti izbrala za svoj dom.
Najprej je nekaj časa živela v Granadi, dokler se ni pred slabim letom preselila na podeželje. Očarana nad vasmi s hišami z belimi fasadami si je že nekaj let v eni od njih želela ustvariti življenje. Nasprotno od precej zapuščenih vasi v okolici, kot jih opisuje, pa je Restabal, kjer živi, naseljen. »V našo občino El Valle spadajo le tri vasi, v njih je skupno okoli 900 prebivalcev. Hitro se prepoznaš med seboj, domačini pa so res veseli vsakogar, ki se sem preseli. V tem smislu je zgovorna statistika, saj se je leta 2024 v primerjavi z letom prej preselil le en človek: to sem jaz,« se zasmeje Slovenka. In čeprav je Restabal majhna vas, ima vso infrastrukturo – trgovino, banko, lekarno, kulturni dom, zdravnika, knjižnico, sedež občine in policijo. Vse je sicer zelo majhno, a deluje. Vsak dan se v vasi ustavi mobilna pekarna, enkrat do dvakrat na teden pa tudi kombi z zelenjavo in sadjem ter ribarnica na kolesih. Neposredno od vaščanov, ki se ukvarjajo s sadjarstvom in kmetijstvom, pa sosedje lahko kupijo recimo pomarančne, limone in avokado.
Sicer je v vasi veliko življenja na ulicah, opisuje sogovornica. Tako kot tudi v drugih sredozemskih krajih si prebivalci pred hiše prinesejo stole in v toplih večerih tam sedijo in se družijo. Tako se med drugim ustvarja in utrjuje lokalna skupnost, ki jo, kot svoje izkušnje posreduje Ana Žugelj, močno odlikuje medsosedska pomoč. Te je po njenih besedah veliko. »Vsak ima nekoga, ki ima nekaj ali zna nekaj, s čimer ti lahko pomaga. Tako so mi recimo, ko sem se zaklenila ven, sovaščani takoj priskočili na pomoč.«
Ponosni na sadjarsko tradicijo
Ob posebnostih bivanja v andaluzijskih vaseh Ana Žugelj pripoveduje tudi o lokalnem zimskem fenomenu. Zima v Andaluziji sicer ne traja dolgo, a v bližini Sierre Nevade se temperature spustijo tudi do ničle, redko pod ledišče. Ob obali so zime seveda bolj mile, čeprav vseeno toliko mrzle, da se je treba ogreti. Ker hiše večinoma nimajo centralnega ogrevanja, se prebivalci znajdejo po svoje. Dolgo tradicijo ima tam različica starodavnega načina ogrevanja, ki je v sodobnosti dobil še drugačno izvedbo. Brasero je v španščini nekoč pomenilo, da so družine žerjavico položile pod okroglo mizo, ki je imela na dnu za to namenjeno poličko, okrog pa so se usedli in se čez noge pokrili z odejami ter jih je topel zrak pogrel. Danes marsikje počnejo podobno, vendar s to razliko, da zaradi varnosti v večini uporabljajo električno peč.
Vas Restabal v osrčju doline Lecrin, umeščena med obalo in vznožje hribovja Sierra Nevada ter kakšne pol ure vožnje z avtomobilom od Granade, je poznana tudi po nasadih pomaranč in limon, na katere so zelo ponosni. Večina domačinov ima svoje nasade ali se vsaj posredno ukvarjajo z agrumi. Pomarančam je v teh krajih posvečen tudi poseben festival, na katerem prodajajo različne jedi in izdelke iz tega sadja, kar vse skupaj spremljata glasba in druženje. »Festival poteka v španskem slogu, tako kot druga praznovanja, ki jih je v deželi res ogromno in jih jemljejo zelo resno. Sedaj, ko se približuje velika noč, ki je tu zelo pomemben dogodek, ponoči že vadijo za procesije. Veliko je verskih praznikov, praznovanja na vasi pa pogosto spremljajo pihalna godba in mažoretke,« razlaga Ana Žugelj, ki je v Mariboru študirala arhitekturo in je bila prav andaluzijska arhitektura z islamskimi vplivi ena od stvari, ki so jo privabile v ta del Španije. Sedaj v Granadi dela na področju turizma. Zato še toliko bolj suvereno izpostavi, da Andaluzija niso le njena mesta in dolge plaže, temveč ima izjemno raznoliko naravo, ki ponuja tudi veliko pohodnih poti ter drugih možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Domačini poleti veliko časa preživijo ob rezervatu Beznar, kjer je možno najeti kajake, supe in srfe.
Granada kontrast vaškemu življenju
Kontrast vaškemu življenju v Restabalu v vsakdan Slovenke prinaša služba v Granadi, kjer življenje med drugim opredeljujejo visoke najemnine in razrast kratkoročnih oddaj stanovanj v najem, zaradi česar v mestu redno potekajo protesti proti množičnemu turizmu, ki razgrajuje lokalno življenje. Zato so javne razprave o trajnostnem turizmu, ki spoštuje tako naravno kot kulturno dediščino krajev in njihov sočasni vsakdan, precej prisotne, pripoveduje Slovenka.
Ne preseneča, da je življenje v Granadi v primerjavi z ruralnim zaledjem veliko dražje in hitrejše. Posedanja in kramljanja domačinov na mestnih ulicah ni, se pa večina družabnega življenja v Granadi, v eni od zibelk flamenka v Andaluziji, odvija med uživanjem tapasov. »Zelo so ponosni tudi na ta del svoje kulture,« zaključi Slovenka, ki je že usvojila španski urnik, torej umirjena jutra, popoldanski počitek in pozne večerje, pa tudi lokalni zajtrk, sestavljen iz opečenega kruha, paradižnika in olivnega olja.
