Čeprav sta Ljubljana in Reka oddaljeni le dobrih sto kilometrov in se do neke mere vpenjata v podobno kulturno krajino, je življenje v teh dveh okoljih zelo drugačno, pravi arhitektka Ksenija Intihar Šćulac, ki zadnjih dvanajst let živi med slovensko prestolnico in hrvaškim obmorskim mestom. Lokalna skupnost na Reki je dokaj zaprta in tradicionalna, v državi pa močno vlogo igra katoliška vera, pravi sogovornica. Kar je na ravni vsakdana vpisano že v izobraževalni sistem, saj šole med izbirnimi predmeti, kot je denimo informatika, ponujajo tudi verouk.
»Veliko otrok se vpisuje na verouk, čeprav je pri mlajših otrocih v zadnjih letih mogoče opaziti upad vpisa,« pojasnjuje Slovenka, ki ob bližajočih decembrskih praznikih še doda, da ima praznovanje božiča na Hrvaškem pomembno mesto. »Na Hrvaškem namreč praktično ne obstaja drugega kot zelo tradicionalno praznovanje božiča, ki ima zelo velik pomen in je poleg velike noči osrednji praznik. Kar spremlja veliko priprav, praznovanja pa vključujejo široko družinsko druženje in bogato obloženo mizo.« Na božični reški mizi se za predjed znajdejo bakalar, pršut, namazi s hrenom in kruh, sledi juha, nato meso pod peko in pekarski krompir, obvezna pa je tudi francoska solata. »Pomembno je, da je slastno in mastno,« na kratko praznični jedilnik povzame sogovornica.
Karneval ob morju
V zimskem času na Reki, kar je vezano predvsem na praznovanje v javnem prostoru, poteka še en velik dogodek – pustni karneval. »Priprave nanj se začnejo skoraj takoj po božiču. Novega leta ne praznujejo prav na veliko, temveč se domačini začnejo posvečati prihajajočemu pustnemu času. V tem obdobju je čisto običajno, da se na delovnem mestu pojaviš v kostumu. Pustno obdobje se konča s karnevalom. Odvije se otroška parada in teden dni kasneje še parada za odrasle. Neverjetno je, koliko energije in časa vložijo v šivanje kostumov, v kar so vključeni različne lokalne skupine in društva. Nekateri se več mesecev posvečajo ustvarjanju kostumov, pustnih vozil in koreografiji,« karnevalsko navdušenje na Reki predstavi Ksenija Intihar Šćulac.
V mestno parado pa vključujejo tudi najmlajše. »Če želiš, da je otrok del parade, ga prijaviš v šoli, kjer ti tudi ponudijo nakup kostuma. Lepo je, ko vidiš skupinske maske. Otroci so tako eno leto meduze, netopirji … Moj sin je bil eno leto hiša iz hrvaške risanke Profesor Baltazar. Vsak otrok je bil hiša v drugi barvi, kar se mi je zdela odlična ideja za promocijo Reke.«
Kot še pripoveduje, so v zadnjih letih del karnevala tudi priseljenci, ki jih je v mestu, kamor pridejo delat predvsem v turizem in gostinstvo, vse več iz neevropskih držav, na reškem pustnem dogodku pa predstavljajo svoje lokalne plese. »Vključevanje Filipincev, Kitajcev in drugih priseljencev se mi zdi odlično,« še pravi Ksenija Intihar Šćulac in doda, da je turizem v mestu sicer precej instantne narave. »Sezona traja le kakšna dva meseca, predvsem pa je Reka za redke obiskovalce končni cilj – kot pristaniško mesto je večinoma zgolj prehodna točka in tako marsikdo ne spozna središča mesta in njegove arhitekture.« Instantni turizem se pozna tudi v instantnih odločitvah v mestu. Ena teh je recimo odprtje treh praktično enakih lokalov v isti ulici, kjer od junija do septembra prodajajo kepico sladoleda po skoraj pet evrov, ves preostali del leta pa so ti lokali prazni, saj si domačini tega ne morejo privoščiti.
Arhitektura v obmorskem mestu
Na Reki, kot še pove arhitektka iz Slovenije, v zadnjih letih ni veliko prenov. »V nasprotju z nekaterimi hrvaškimi mesti, ki so jih obnovili, kot recimo Zadar, prav tako se veliko vlaga v Split, je Reka na repu te lestvice. V mestu ni denarja, vse skupaj pa otežuje še počasna birokracija. A ta pozabljenost se mi ne zdi nujno slaba. Nasprotno. Veliko je industrijske zapuščine vse od časa Avstro-Ogrske in to, da se toliko ne obnavlja, ruši in gradi, je dobro, ker upam, da bodo čez 20 let prepoznali kakovost teh prostorov in bodo te fantastične stavbe zaživele,« pomen arhitekturne dediščine podčrta Ksenija Intihar Šćulac.
Kakšne sledi je v tem pogledu, torej prostorskem, pa tudi programskem, za seboj pustil projekt evropske prestolnice kulture, kar je bila Reka pred štirimi leti, sogovornica pravi, da je največji prispevek Dječja kuča, kar v prevodi pomeni Otroška hiša. »V prenovljeni stari palači je zaživel center kulture in umetnosti za otroke, česar pred tem ni bilo. Vse je na enem mestu, od gledališča, cirkusa do delavnic ročnih del in še drugih programov.« Za projektom evropske prestolnice kulture pa je ostala tudi nova stavba mestne knjižnice.
Arhitektka omeni še en navdušujoč nov projekt v središču mesta – odprtje dvonadstropne knjigarne v prenovljeni stavbi sredi Korza. Tam, kjer je bila prej velika prodajalna s hitro modo, je sedaj nastal prostor, posvečen knjigi. »Kar se mi zdi v današnjem času odlična, a hkrati tudi precej optimistična ideja,« pravi Ksenija Intihar Šćulac.
Upad mestnega prebivalstva
Tretje hrvaško mesto se v sodobnosti sooča z največjim demografskim upadom v državi. V zadnjih treh desetletjih Reka izgublja prebivalstvo zaradi padca rodnosti in ekonomskega izseljevanja, ki je med drugim povezano s propadom industrije v mestu, kar za seboj pušča opustošenje na trgu dela. Tako za sodobno Reko, ki je nekoč ponujala delovna mesta, danes velja ravno nasprotno. Mladi in družine se v iskanju priložnosti izseljujejo v druge dele Hrvaške ali v tujino, kar med mladimi spremlja reklo, da »Reka nima česa ponuditi«, in se tako pogosto odločijo, da bodo najproduktivnejša leta preživeli drugje.
Kot pravi Ksenija Intihar Šćulac, njeni prijatelji, ki delajo na reški univerzi, izpostavljajo, kakšne težave imajo s pomanjkanjem študentov. »Vsi so srečni, da sploh še kdo študira pri njih. Letniki so zelo majhni, kakšni študijski programi pa bi brez podpore Evropske unije propadli, saj skoraj nimajo vpisa,« še o staranju Reke pripoveduje Slovenka, ki pa omeni še eno od posebnosti tega obmorskega hrvaškega mesta. In sicer, da je del reške alternative še vedno nemalo pankerjev in metalcev.
Ena od značilnosti reškega vsakdana je tudi to, da skorajda ni mestnih kolesarjev, kar je povezano z razgibanim terenom, na katerem se razprostira mesto. Čeprav, kot pravi Ksenija Intihar Šćulac, se v zadnjih letih tudi to nekako razvija in temu zelo počasi sledi tudi infrastruktura. V središču mesta so tako tudi že postaje za izposojo mestnih koles in skirojev.
