Idrijčanka Nina Vončina se je v Združene države Amerike preselila pred 15 leti. Čez lužo je odšla kot varuška, nato je tam začela študirati, kar jo je pripeljalo do njenega današnjega dela v ameriški vojski. Zaradi službe je štiri leta živela v Nemčiji, zatem nekaj časa v ameriški zvezni državi Kentucky, dokler se ni z družino preselila na Havaje. Na vprašanje, kaj jo je vodilo v vojsko, odgovori, da je že v Sloveniji opravila prostovoljno vojaško služenje, čeprav nato o nadaljevanju na tem področju ni razmišljala, dokler se ni pojavila priložnost.
Ko je v Kaliforniji študirala kriminalistiko in ob študiju delala v univerzitetni pisarni, ji je tedanji šef prinesel časopis z oglasom, da ameriška vojska zaposluje tudi tuje državljane. »Objavili so seznam jezikov, za katere so iskali kandidate, ki jih govorijo, in med njimi sta bili srbščina oziroma hrvaščina. Med pogoji za prijavo je bilo navedeno še to, da v ZDA živiš najmanj dve leti in imaš vizum. Prijavila sem se in sledili so intervju v srbščini oziroma hrvaščini, zdravstveni pregled ter pregled mojega ozadja, kar je glede na to, da nisem ameriška državljanka, trajalo kar dolgo,« pripoveduje Slovenka.
»V pomoč si zdravnikom, ki obravnavajo posttravmatski stres, tesnobe, depresije in drugo, v obravnavi pa niso le vojaki, temveč tudi njihovi družinski člani, ki to potrebujejo,« pojasnjuje sogovornica in še pove, da na bojišče ali misijo ni šla, saj je članica enote, ki dela na področju zdravja.
»Če si zaposlen v vojski, je ena od največjih prednosti urejeno zdravstveno zavarovanje, ki je v ZDA sicer zelo drago in ljudje zanj mesečno plačujejo visoke zneske. Poleg tega se lahko upokojiš po 20 letih, kar pomeni, da če si začel delati takoj po srednji šoli, zaključiš pred 40. letom in se lahko odločiš še za drugo kariero,« pripoveduje Nina Vončina.
Bivanje v večjem merilu
Kot pravi Slovenka, se je morala, ko je prišla v ZDA, navaditi na življenje v velikem merilu. Sem sodi vse – od ustroja velemest do uporabe velikih avtomobilov oziroma poltovornjakov, velikih porcij v restavracijah in velikih pakiranj hrane v trgovinah. »Čeprav je hkrati res, da je na Havajih vsega tega manj, ker je vse manjše. Nasploh je življenje na otoku, v primerjavi z življenjem na celini, precej drugačno. Na celini je vse podrejeno delu, medtem ko je na Havajih življenje bolj podobno evropskemu. Bolj je umirjeno in družinsko orientirano,« o svojih izkušnjah pravi Nina Vončina. Dodaja, da se mora marsikdo, ki se na Havaje preseli iz kakšnega celinskega ameriškega velemesta, na počasnejši ritem navaditi. Poleg tega marsikateri urbani človek, ne glede na vse naravne kulise, ki jih najde na otoku, pravi, da nima tam nič početi.
Še ena stvar, na katero se je Slovenka v ameriškem okolju morala navaditi, je vseprisotna mimobežna komunikacija, ki je v resnici največkrat zgolj stvar vljudnosti, ne pa izraz zanimanja za drugega človeka.
»Vsi so zelo prijazni in povsod te, v trgovini in drugod, pozdravijo in vprašajo, kako si, na kar sem na začetku natančno odgovarjala, vendar kmalu ugotoviš, da v bistvu ti stavki ne zahtevajo odgovora, temveč gre zgolj za frazo, ki je del pozdrava.« V ameriškem okolju je popolnoma vsakdanje tudi, da neznanci hitro začnejo pogovor, denimo med čakanjem v vrsti v trgovini ali v lokalu. V zelo kratkem času si v zgolj enem pogovoru lahko hitro povedo tudi kaj osebnega.
Ima pa Nina Vončina v mestu Ewa Beach, kjer živi z družino – mesto leži na otoku Oahu, blizu Honoluluja – dobre izkušnje s povezano sosedsko skupnostjo. »Nekaj družin je vojaških, ostalo so domačini, in človek ima občutek, kot bi bil doma. Vsi so prijazni in če ti zmanjka recimo sladkorja, ga lahko greš iskat k sosedu, prav tako se zunaj otroci skupaj igrajo.«
Danes avtomobili, v preteklosti železnica
Kar se tiče premikanja po otoku, je avto na prvem mestu. Brez lastnega prevoza je vsakdan skoraj nemogoč, izpostavi sogovornica. A ob tem, da je havajska sodobnost v prometnih okvirjih avtomobilska, je preteklost Havajev povezana z vlakom. Razvoj otoških železniških povezav je namreč konec 19. stoletja poganjala cvetoča industrija sladkorja, o čemer danes priča tehnična dediščina, ki je postala del turistične ponudbe. Obiskovalci lahko otoško okolje tako raziskujejo tudi z vožnjo v salonskih vagonih, ki jih po restavrirani zgodovinski železnici vozi starodobna lokomotiva.
Glede havajskega vsakdana Slovenka še pravi, da je ta dražji kot v nekaterih drugih zveznih državah. Za primerjavo omeni Teksas in pove, da se razlika v cenah pozna tako pri osnovnih živilih kot pri stanovanjih. »Če v Teksasu hiša določene velikosti stane recimo okoli 300.000 evrov, na Havajih stane 800.000 evrov. Če delaš v vojski in ne živiš v bazi, dobiš dodaten denar za najem domovanja, česar v drugih službah ni. Mnogi domačini na Havajih imajo po nekaj služb, da lahko preživijo, in iz istega razloga po več družin živi v isti hiši,« razmišljanje o socialnih razmerah in razlikah sklene Nina Vončina.
