Slovenščina je v Italiji, posebej v obmejnih občinah, veliko bolj prisotna, kot si to predstavljamo vzhodno od Kozine živeči Slovenci. Žal je tako, da o njej največkrat slišimo, ko se kaj zaplete, ko vandali premažejo kakšen dvojezični zapis ali ko kakšnemu politiku z nerodnimi izjavami spodrsne na medkulturnem parketu. Slovenščino je čez mejo slišati v številnih slovenskih društvih, v slovenščini in njenih narečjih izhajajo časopisi, v Italiji deluje 14 šol s slovenskim učnim jezikom in dvojezična šola v Špetru Slovenov. Slovensko se govori v gledališčih, muzejih, kulturnih domovih, v slovenščini nastajajo pesmi zamejskih pesnic in pesnikov. Tako kot imamo v Sloveniji jezikovni portal Fran, imajo v zamejstvu jezikovno orodje Loris, ki govorcem na obmejnem območju svetuje, da je bolje kot abbonamento reči mesečna vozovnica ali abonma in da je slovensko ime za Cormons Krmin.
Ne nazadnje se slovenščina vključuje tudi v povsem italijanske družine. »Moji starši so se odločili, da me vpišejo v slovenski vrtec, tata je iz severne Italije, mama iz Furlanije - Julijske krajine. Nista imela predsodkov. Poleg tega je imela moja mama jezikovno šolo, zato je dobro vedela, da mi bodo jeziki odprli pot povsod. In poleg tega so še rekli, smo v Gorici, zato je prav, da poznamo tudi svoje sosede.« Tako je psihologinji in raziskovalki Susanni Pertot pripovedoval mlajši Italijan o tem, kako je prišel v stik s slovenščino oziroma kako se je »pozamejčil«.
20.500 zavednih govorcev
Kako je torej s slovenščino v Italiji, kdo jo govori, kakšna je ta slovenščina in kakšna je njena prihodnost? Vse to so vprašanja, ki so jih raziskovalci z različnih vetrov predstavili v zborniku Slovenščina v Italiji, ki sta ga nedavno izdala Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) iz Trsta. Obenem so to tudi vprašanja, ki so v letu preseganja meja z Evropsko prestolnico kulture še kako aktualna.
Ko poskušamo razumeti neki pojav, se najprej opremo na številke. Raziskovalec in direktor Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu Devan Jagodic je tako poskušal priti do podatka, koliko ljudi v Italiji govori slovensko in kako velika je slovenska skupnost v Italiji. Ugotavlja, da tega ni mogoče opredeliti z eno samo številko, ocenjuje pa, da se ta giblje med 20.500 in 64.000 člani – odvisno od tega, kaj imamo za slovensko skupnost. Trdno jedro zavedne manjšine predstavlja 20.500 Slovencev. Ti praviloma dobro obvladajo slovenski jezik, ga doma uporabljajo kot edini sporazumevalni jezik in se nasploh istovetijo samo s slovensko skupnostjo. Okrog 16.700 ljudi izhaja iz dvo- ali večkulturnega družinskega okolja, kjer se slovenščina in italijanščina dopolnjujeta v bolj ali manj enakopravni meri, še dodatnih 26.800 ljudi se slovenščine aktivno uči in se tudi vključuje v slovensko okolje. Med 2500 anketiranimi, kolikor jih je vključil v raziskavo, jih doma izključno slovensko govori 107, okrog 430 jih slovenščino govori vsaj na osnovni ravni, skoraj tretjina pa jih ima vsaj enega prednika (starša ali starega starša), ki je slovenščino govoril dobro. Ob vseh pozitivnih številkah ugotavlja tudi, da je bilo med anketiranimi vsaj 16 odstotkov takih, ki imajo slovenske korenine, a so izgubili vsakršen stik s slovenskim jezikom in kulturo.
Zakaj se Italijan uči slovenščine
Suzanna Pertot nadaljuje, da so med Italijani motivi za učenje jezika raznovrstni. Pri otrocih, ki jih vpisujejo v dvojezične šole, je to predvsem želja staršev, da bi otrokom omogočili dodatno znanje, ki bo nekoč morda odpiralo vrata do boljših služb. Odrasli se za učenje odločajo v primerih, ko je Slovenec njihov partner, če to od njih zahteva delo ali če načrtujejo selitev v Slovenijo. Poudarja pa, da je raziskava iz leta 2012 pokazala, da zelo veliko tečajnikov ostane na osnovni ravni znanja jezika. »Izpostavljajo, da je slovenščina težka, ustavi se pri slovnici. Eden od intervjuvancev je dejal, da slovnice ne pozna niti v italijanščini, kako jo bo potem razumel v slovenščini,« izpostavi primer. Po drugi strani opaža, da pri svojem znanju težko napredujejo, če se nimajo priložnosti pogovarjati tudi z bolj veščimi govorci slovenščine.
Poleg tega vse do Ljubljane ni možnosti, da bi govorci opravili tečaj in izpit za višje stopnje poznavanja jezika. To je nedavno ugotovila Danila Zuljan Kumar z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, na katero se je obrnila furlanska študentka, ki je v slovenščini končala nižjo šolo, potem pa šolanje nadaljevala v italijanščini. »Želela si je izpolniti znanje, iti na tečaj slovenščine višje stopnje, a te možnosti v tem okolju enostavno ni. Prva možnost bi bila šele na Filozofski fakulteti v Ljubljani, tečaj pa stane 500 evrov, dodatno bi morala plačati še za izpit. Tega si kot študentka ni mogla privoščiti. Ne krivim centra za slovenščino, vem, da mora preživeti, bi pa lahko država ljudem, ki si želijo učiti slovenščine, ponudila cenovno in krajevno dostopnejše tečaje,« ugotavlja slovenistka, medtem ko predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in poznavalka večjezičnosti ter jezikovnih politik Matejka Grgič pritrjuje, da slovenska država zelo slabo »trži« slovenščino.
Basovizza je tudi Bazovica
Raziskovalka na inštitutu SLORI Zaira Vidau se je s skupaj s kolegico Majo Mezgec osredotočila na slovenščino v javnem prostoru – na kažipotih, plakatih, napisih na trgovinah, posebej tam, kjer živi slovenska manjšina. »Napisi so odlično ogledalo, iz katerega je razvidna vloga jezikov v določenem okolju. In tukaj imam dobro in slabo novico,« pravi. »Lahko rečem, da smo s prisotnostjo slovenščine v zadnjih desetih letih v javnih upravi, javnih storitvah – največkrat pri tem govorimo o obcestnih oznakah in tablah – na boljšem. Živim na Krasu in še pred 12 leti je bilo nepojmljivo, da bi na izvozu z avtoceste na tleh lahko prebrala napis Bazovica. Danes ga lahko, predvsem po zaslugi zakona, ki to zahteva od javnih služb. Kar pa še ni zagotovilo, da bo tako za vedno. Z eno samo zamenjavo kažipota se to lahko podre,« spodbuja, da moramo biti nenehno pozorni na to, kako se slovenščina tudi v resnici pojavlja ob cestah. Ugotavlja, da so slovenski napisi pogostejši pri imenih naselij, ko pa nekdo prinese odpadke v zabojnik za smeti, se bo v večini primerov moral zadovoljiti samo z italijanskim poimenovanjem zabojnikov. Podobno je pri raznih opozorilih, znakih za prepoved, omejitve, nevarnosti ... Boljše je s slovenščino na podeželju, slabše pa v mestih in zasebnem sektorju. »Trgovci, obrtniki, gostinci ..., tukaj nas čaka še veliko dela,« ugotavlja. Nasploh pa opaža, da je več slovenščine v javnem prostoru na Tržaškem kot na Goriškem in Videmskem.
Mladi in slovenščina
Matejka Grgič se pri svojem razmisleku o slovenščini v Italiji ustavi ob umetni inteligenci. Umetna inteligenca namreč v naš prostor vdira s svetlobno hitrostjo in pri tem ne zapleta kot mi, ko se odločamo, ali bi se vpisali na neki jezikovni tečaj ali ne. Pravi, da je za dobro razumevanje in obstoj jezika pomembna vsesplošna izpostavljenost jeziku od rojstva naprej – tudi na spletu in v avtomobilu, ko poslušamo navigacijo, ali naj zavijemo levo ali desno.
»Temelji se seveda postavijo doma v družini, a raziskava, ki je bila opravljena pri Kataloncih, je pokazala, da jezik, ki ga govori družina, relativno vpliva na otroka. Ta je zelo pomemben v prvih letih, toda najstniki se kasneje zelo pogosto odločajo v popolnem nasprotju z družino. Pri 14 ali 15 letih so prešli na kastiljščino, ker so ji bili izpostavljeni na družbenih omrežjih. Zato ni vseeno, skozi katere kanale najstniki prihajajo v stik z jezikom. S starši se najverjetneje pogovarjajo malo ali pa tistih pet minut, ko se kregajo. Preživijo pa šest, sedem, osem ur na dan s svojim telefonom. Zato je eden od pomembnih virov jezikovne formacije telefon. Ni nepomembno, v katerem jeziku imajo nastavitve na telefonu, računalniku, v katerem jeziku spremljajo objave na instagramu, tiktoku. In ne nazadnje niti, kako naročijo sladoled ... Zato je tako pomembna različna izpostavljenost jeziku, ki mora biti vsakodnevna in raznolika ter trajati vse življenje. Pomembno je, da smo izpostavljeni različni slovenščini. S knjižno se bomo težko znašli na tržnici. Če zmanjka raznolikost, zadeve šepajo,« pravi. Predvsem pa je pomembno, doda, da se v dobi umetne inteligence z njo pogovarjamo v slovenščini. »Sicer se bo z njo zgodilo to, kar se dogaja z najstniki: da ne bo znala več slovensko,« pristavi in svetuje, da jo izkoristimo tudi za učenje jezika – videli bomo, da nas spodbuja, da nas popravi in hkrati tudi razume, čeprav delamo napake.
