Prva žepnica Planinske založbe Zaplezane zgodbe je zbirka zgodb o pogumu, nepremišljenih ravnanjih, gorskih reševanjih in prijateljstvih, ki se stkejo skozi gorništvo. Sočen, naturalistično-liričen zapis spominov, anekdot in pripetljajev Tomaža Žganjarja, alpinista, gorskega reševalca in člana alpinistične glasbene skupine Godba vertikale, kaže izviren pogled na življenje generacije, ki je kot vsaka druga gradila svojstven odnos do gorništva, gora, sten, alpinizma in življenja nasploh.
Generacija alpinistov in plezalcev osemdesetih in devetdesetih let je imela veliko skupnih točk: plezanje v Paklenici, jagodni izbor smeri v slovenskih Alpah, kultno gostilno Rio v Ljubljani kot mesto druženja in konec koncev tudi gorsko reševanje kot nekakšno dodatno nadgradnjo alpinizma.
Angel varuh je delal nadure
Avtor, ki je zapriseženi član alpinističnega odseka Planinskega društva Ljubljana Matica, je največ plezal in smučal v domačih pa tudi v Centralnih Alpah, prav tako v Dolomitih in Andih, opravil je smučarski spust z Elbrusa in se povzpel na Kilimandžaro.
Žganjar je v skoraj štiridesetih letih v Gorski reševalni službi Ljubljana sodeloval v številnih akcijah, reševalnih vajah, usposabljal je psa in se usposabljal kot vodnik reševalnega psa. Prav lahko pa bi se tudi sam znašel na drugi strani, zato v knjigi večkrat omeni, da je njegov angel varuh pogosto delal nadure. »Mladost je norost. Vse poškodbe pri plezariji so bile pri soliranju, čeprav v vrtcih. Tega se ne lotevam več in tega nikomur ne priporočam. Da, kakšen greben, kaj lažjega že. Tudi pristopi ali sestopi znajo biti zelo zahtevni. In sčasoma izgubimo tisti prefinjeni občutek gibanja, ki smo ga imeli, ko smo bili veliko v hribih. Nesreče so pogosto posledica slabega premisleka, včasih spleta okoliščin. Nikoli ne obsojam ljudi za napake. Vsi jih počnemo. Nekateri imamo včasih preprosto več sreče, nekomu pa se ne poklopi …« 62-letni Ljubljančan danes skozi prizmo gorskega reševalca dojema svoje alpinistične in druge podvige, ki so se nemalokrat končali z resnimi poškodbami.
Večji del zgodb je posvečenih gorništvu, alpinizmu in gorskemu reševanju, ob bok temu pa odnosu do prijateljev, soplezalcev, udeležencev v vsakovrstnih avanturah. Bralce prav tako pritegnejo avtorjeve dogodivščine na gorskem kolesu, v jamah, kanjonih in na divji reki, čas pobalinskega odraščanja in služenja vojaškega roka. »Stari kozel ve, kaj je življenje! Ve, za kaj je živel in za kaj se je vredno bojevati. Zaveda se, da je njegov čas slave mimo. Nič več ne razmetava z življenjsko energijo, nič več si ne prizadeva za prvenstvo, a vesel bo, če pride zanj še ena vigred, s tistim ostrim vonjem mlade trave in blago toploto sončnih žarkov …« Tomaž Žganjar v uvodu pomenljivo postavi vzporednico s kozorogom skrhanih rogov.
Alpinizem kot rdeča nit
Naturalistični opisi dogodkov, izražene močne vezi s prijatelji, stkane ob resnih preizkušnjah, pa tudi zapisi zabavnih dogodkov odsevajo neki pogled na njegovo aktivno mladostno življenje, posredno pa tudi na obdobje generacije alpinistov, aktivnih v obdobju osemdesetih in devetdesetih let, še v nekdanji državi.
»Moja alpinistična pot ni nič posebnega. Poznam precej alpinistov, ki so dali skozi enake ali podobne reči, morda tudi še bolj divje prigode. Alpinizem je ena od rdečih niti v mojem življenju. Kot večina alpinistov sem bolj univerzalec, dobro smučam, najraje skalno plezam, pozimi včasih slapove, grape, kombinacije, tudi kakšno resno zimsko smer,« ocenjuje avtor, ki se spominja, kako se je v hribih v osemdesetih letih začelo plezati v stenah prosto: »Vsi smo se trudili splezati prosto iz resne, klasične smeri. Tam so bili tudi šestice z enim klinom na zug, gnile kajle, slabi štanti pa še kaj. Mislim, da sem imel takrat dobro psiho, veliko reči smo plezali naprej, kar dobro na meji, da ne rečem s tveganjem. A to je bil zaščitni znak prav vseh, še posebej tistih v prvi ligi. Težko, da se bo tako kakovostne vzpone kot v osemdesetih in devetdesetih ponovilo. Predvsem glede nevarnosti plezanja. In ti, ki so se kalili v naših stenah, so zato dosegli odmevne vzpone tudi drugje.«
