Spomladi 1989 je ravnodušno vesolje proti naši civilizaciji izstrelilo kroglo, ki nas je zgrešila za mišjo dlako. Vsaj v kozmičnih merilih je bila razdalja enaka debelini lasu. Najbolj srhljiv del te zgodbe je sicer dejstvo, da bi bile lahko žrtve strašanske, vendar je hkrati še posebej grozljivo dejstvo, da ga sploh nismo videli prihajati.
Danes namreč radi verjamemo, da imamo nadzor nad nebesnim svodom. Uporabljamo napredne teleskope, avtomatizirane sisteme za sledenje nezemeljskim objektom in agencije, katerih edina naloga je planetarna obramba. Toda konec osemdesetih let je bilo naše zavedanje o bližnji vesoljski okolici precej bolj omejeno. Gledali smo v zvezde, vendar je bil človek še vedno v veliki meri slep za kamenje, ki je letelo med njimi.
Zemlja se okoli Sonca premika z osupljivo hitrostjo, nekaj več kot 100.000 kilometrov na uro. Njena orbita je njena edina pot. 22. marca 1989 se je naš planet po tej poti gibal z običajno rutino, na njem milijarde ljudi, ki so se ukvarjali s politiko, gospodarstvom in padcem vzhodnega bloka, ne da bi slutili, da se proti planetu iz teme neusmiljeno hitro in popolnoma neslišno približuje gora iz kamna.
Asteroid, ki so ga kasneje poimenovali 4581 Asclepius (po grškem bogu zdravilstva, kar je glede na njegov uničujoči potencial za uničenje precej cinično ime), je bil širok okoli 300 metrov. Ne sliši se veliko, kajne. Še posebej, če ga primerjamo z desetkilometrskim velikanom, ki je izbrisal dinozavre.
Vendar je v svetu orbitalne mehanike masa, pomnožena z nepredstavljivo hitrostjo, enaka apokalipsi.
Asclepius je sekal Zemljino orbito s hitrostjo več kot 60.000 kilometrov na uro. Tistega marčevskega dne je ta masivna nebesna skala letela naravnost skozi točko v vesolju, v kateri je planet Zemlja ležal pičlih šest ur prej.
Šest ur. V vsakdanjem življenju je to čas, ki ga prespimo v eni noči, ali pa čas, ki ga prebijemo v pisarni do malice. V kozmičnem smislu, kjer se razdalje merijo v milijonih svetlobnih let in kjer se orbite načrtujejo stoletja natančno, je šest ur matematična napaka pri zaokroževanju. To je bil neposreden smrtonosen zadetek, ki ga je preprečila zgolj majhna zamuda v urniku vesoljskega ustroja.
Znanstvenikom je zastalo srce
Asteroid nas je zgrešil za dobrih 680.000 kilometrov, kar je približno dvakratna razdalja do Lune. Spet, laiku se to morda zdi veliko. Toda astronomom in znanstvenikom, ki so preračunali njegovo pot, je ob tej številki zastalo srce. »Glede na vesoljska merila,« je takrat izjavil dr. Henry Holt, eden od dveh astronomov, ki sta ga odkrila, »je bil to neposreden zadetek v tarčo. Preprosto smo imeli srečo, da se je tarča malce premaknila.«
Kaj bi se zgodilo, če bi se Asclepius pojavil zgolj šest ur prej? Kinetična energija njegovega udarca bi bila nepojmljiva. Znanstveniki ocenjujejo, da bi ob trku sprostil energijo, enakovredno 600 megatonam TNT.
Za perspektivo: to je dvanajstkrat močnejše od absolutno največjega in najbolj uničujočega jedrskega orožja, ki ga je človeštvo kadar koli ustvarilo in detoniralo. Trk Asclepiusa bi bil več kot 40.000-krat močnejši od bombe, ki je padla na Hirošimo.
Če bi asteroid zadel ocean – kar je statistično najverjetneje –, bi ustvaril megacunami. Valovi bi bili visoki več sto metrov in bi prodrli na desetine kilometrov globoko v celino, pri čemer bi v trenutku izbrisali obalna mesta in zahtevali stotine milijonov življenj. Če bi zadel kopno, bi ustvaril krater v velikosti srednje velike evropske države.
Katastrofalne posledice
Milijone ton prahu in pepela bi bilo izvrženih visoko v stratosfero, kar bi zatemnilo sonce za več mesecev, uničilo globalne pridelke in povzročilo svetovno lakoto.
Z eno samo potezo bi moderna civilizacija nazadovala za več desetletij, če ne celo stoletij.
In tu pridemo do tistega najbolj globokega dejstva te zgodbe. Medtem ko je Asclepius 22. marca rezal skozi našo orbito na razdalji šestih ur in grozil, da bo ponastavil celotno človeško zgodovino, na Zemlji ni zazvonil niti en alarm. Noben predsednik ni bil obveščen. Teleskopi niso mrzlično spremljali njegovega približevanja.
Astronom Henry Holt in njegov sodelavec Norman Thomas sta v observatoriju Palomar v Kaliforniji Asclepius prvič opazila na svojih fotografskih ploščah šele 31. marca 1989 – celih devet dni po tem, ko nas je že zgrešil. Odkrili so ga, ko se je že neškodljivo oddaljeval nazaj v globoko vesolje.
Če bi nas Asclepius zadel, ne bi bilo nobenega opozorila. Nobenih izrednih poročil po televiziji. Ljudje bi zgolj videli nenaden, zaslepljujoč blisk svetlobe na nebu, preden bi jih izbrisal udarni val nepredstavljivih razsežnosti.
Incident z Asclepiusom je služil kot budnica za celotno znanstveno sfero. Ameriški kongres je bil nad odkritjem tako zgrožen, da je kmalu zatem naročil agenciji Nasa, naj vzpostavi resen in celovit sistem iskanja in katalogiziranja vseh potencialno nevarnih Zemlji bližnjih objektov. Danes jih redno spremljamo. Toda dejstvo ostaja, da človeštvo svoj današnji obstoj dolguje izključno in samo srečni in popolnoma naključni kozmični časovnici.
