Pesem Devojko mala je napisal Darko Kraljić (1920–1998), skladatelj srbskega rodu, ki je bil rojen v Zagrebu, a je družina v časih NDH pobegnila v Beograd. Srbska prestolnica pa je bila od vseh jugoslovanskih središč nemara najbolj prežeta z ruskim glasbenim romanticizmom, na katerem Devojko mala temelji. Spisek ruskih romanc, ki so prevedene zaživele v srbohrvaščini in se jih pretežno uvršča med starogradske, je dolg, med njih sodita tudi Bolujem ja, boluješ ti ali Ciganka sam mala ter številne druge, na katerih so svoj program utemeljili pevci, kot so Predrag Cune Gojković, Zvonko Bogdan, prav tako igralka in pevka Olivera Marković, Olivera Katarina in drugi. Nemara v povezavi s podobnostjo prevladujočih religij v Rusiji in Srbiji ter ob migracijskih tokovih na liniji Moskva–Beograd je v srbski glasbi zaznaven vpliv ruske glasbe, sploh romanc kot najuspešnejšega ruskega glasbenega žanra, v takšnih okoliščinah pa nastanek skladbe, kakršna je Devojko mala, ni nobeno presenečenje.
Rusom jo je predstavil
Đorđe Marjanović
Kraljić, ki se je leta 1958 na prvi Opatijski festival prijavil s skladbo Ej momci mladi – ta je danes zimzeleni standard, takrat pa so ga zavrnili – je Devojko mala napisal po naročilu kot glasbo za film Ljubav i moda iz leta 1960. Poleg nje se v filmu pojavijo še tri skladbe, vključno z naslovno Ljubav i moda. Film je podobno kot slovenski film Vesna iz leta 1953 zaradi svoje lahkotnosti izrazito odstopal od tedanje jugoslovanske filmske produkcije, ki se je pretežno ukvarjala z drugo svetovno vojno. Ljubav i moda velja za prvi jugoslovanski film, v katerem se je pojavila vespa, ki jo je vozila Beba Lončar, srbska igralka. V filmu je Lončarjeva zaslovela kot najbolj všečna najstnica v državi, pri čemer pa je istega leta igrala tudi v filmu Deveti krog, ki je obravnaval holokavst. Kasneje je naredila mednarodno kariero, predvsem v Italiji.
Pesem Devojko mala, kakršno je slišati v filmu, je najprej zapel srbski pevec in igralec Vlastimir Đuza Stojiljković, ki je starejšim državljanom tudi pri nas znan po vlogi Rodoljuba Petrovića, očeta v obče priljubljeni TV-nanizanki Pozorište u kuči. Kaj kmalu po njem je svojo verzijo posnel tudi Predrag Cune Gojković, medtem ko jo je v ruščini zapel Emil Gorovec, sovjetski pevski zvezdnik ukrajinsko-judovskega rodu, ki je v šestdesetih letih, potem ko je po jidišu in ukrajinščini začel peti tudi v ruščini, postal eden glavnih sovjetskih zvezdnikov zabavne glasbe.
A pred tem je Rusom pesem predstavil Đorđe Marjanović, ki je skupaj z drugimi jugoslovanskimi glasbeniki na svojo prvo turnejo po Sovjetski zvezi šel leta 1963, kasneje pa še na nekaj njih. Marjanović, ki je v 89. letu od covida-19 preminil lanskega maja, je prav tako izvajal pesem Devojko mala oziroma jo je posnel za rusko tržišče. Stojiljković je skladbo zapel zgolj za potrebe filma, Marjanović pa je dve leti kasneje, torej leta 1962, nastopil v prav tako glasbenem filmu Žvižduk u osam, kar je bil tudi naslov uspešnice z njegove prve plošče iz leta 1959, katere avtor je bil prav tako Kraljić. Zato se Kraljića razume kot izhodiščnega pop avtorja Jugoslavije, seveda vsaj ob Ivu Robiću, ki je leta 1958 že imel uspešnico Samo jednom se ljubi, katere avtor in izvajalec je bil sam.
V osemdesetih znova hit
Do osemdesetih let je bila skladba Devojko mala v interpretacijah pevcev iz šestdesetih že malodane pozabljena, dokler se je VIS Idoli, leta 1980 ustanovljena beograjska novovalovska zasedba, niso spomnili prirediti in Devojko mala je leta 1981 znova postala hit. Idoli so smisel za obujanje sentimentov iz šestdesetih let poudarili tudi s tem, da so pred svoje ime dali kratico VIS, kar je pomenilo vokalno-instrumentalna skupina (ali srbohrvaško sastav), kar pa je spet bila oblika, značilna predvsem za Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. V Jugoslaviji so VIS-zasedbe izvajale pionirsko električno kitarsko rock glasbo, medtem ko so v Sovjetski zvezi, kjer so imele kratico VIA, delovale kot državi ljub in primerno zgleden nadomestek za zahodnjaški rock'n'roll. Skladbe zasedb VIA so bile zgledno mladinsko spodbudne, nemalokrat pa so opisovale radost preživljanja mladosti v Sovjetski zvezi.
Prav tako v Beogradu je v osemdesetih letih delovala tudi zasedba VIA Talas, v kateri je pela prav tako že pokojna Mira Mijatović, hči Cvijetina Mijatovića, prvega predsednika predsedstva SFRJ po smrti Josipa Broza Tita, vendar pa ostaja nepojasnjeno, ali je v njihovem primeru šlo za povzemanje ruskega poimenovanja.
Devojko mala je izšla na prvi plošči Idolov iz leta 1981, tej pa je sledila plošča Odbrana i poslednji dani iz leta 1982, katere 40. obletnico izdaje se obhaja letos. Nemalokateri privrženec južnoslovanske pop glasbe to ploščo uvršča celo na prvo mesto vsega, kar je bilo od pop oziroma rock glasbe v bivši Jugoslaviji posnetega. Tako so nenazadnje že sredi osemdesetih izglasovali v reviji Džuboks, čeprav se je plošča prodala v zgolj 50.000 primerkih in se je izkazala za izrazito manj uspešno domislico tako od prve male plošče Idolov iz leta 1980, na kateri sta bili skladbi Retko te viđam sa devojkama in pa rusko zveneča poskočnica Maljčiki, kot od njihove prve velike plošče, na kateri je tudi Devojko mala in ki se je prodala v več kot 200.000 primerkih. VIS Idole si je brez vpliva ruske glasbe težko zamisliti.
A plošča Odbrana i poslednji dani je čislana, ker so se Beograjčani na njej deklarirano poigrali s simboliko pravoslavja oziroma religijo, kar je tedaj veljalo za tabu. Tudi naslov so si izposodili pri romanu Borislava Pekića, disidentskega srbskega pisatelja, ki je leta 1971 emigriral v Anglijo in se v Srbijo vrnil šele po razpadu Jugoslavije. Naslovnica plošče je fotografija vzorca tkanine z ikone svetega Nikole, ki so jo fotografirali v Narodnem muzeju v Beogradu, kot pisava pa je bila uporabljena cirilica. Po tej plošči so Idoli sicer posneli še dve plošči oziroma so se poskusili vrniti s skladbami, kot je Čokolada, nakar so se leta 1984 dokončno razšli. Tudi oni, kot še nekatere beograjske skupine, so imeli zadnji koncert v Ljubljani.
