Nova filmska interpretacija Remarquove istoimenske knjižne klasike Na Zahodu nič novega, ki je leta 1933 gorela na grmadi v Berlinu, ker nacistom ni bila všeč protivojna vsebina, se začne s podobo zatišja pred viharjem. Čez pokrajino, ki jo oklepa megla, piha veter, sliši se šumenje dežja, živali se skrivajo pred mrazom. Iz objema posnetkov narave, ki se skozi film kažejo kot kontrapunkt moriji prve svetovne vojne, nas nato režiser Edward Berger spusti na prizorišče boja. Tja, kjer je bila še maloprej tišina, se iz daljave prikrade zvok vojne. Žvižganje nabojev, topovski udari in povelja weiter, weiter. Nekaj montažnih zasukov pozneje nato gledamo vse tiste heinriche in hanse, ki jim pravijo, naj gredo weiter, weiter, in ki drug za drugim klecajo, omahujejo, padajo in nazadnje obležijo na poti do sovražnikove obrambne linije.
In ko je dneva konec, vse te heinriche in hanse slečejo in sezujejo, njihova slečena, sezuta, krvava in zmaličena trupla pa pokopljejo. Prav tam – na fronti. Tisto, kar so jim slekli in sezuli, nato operejo in zašijejo za nove fante, ki že stojijo v vrsti za »cesarja, boga in domovino«. Stare uniforme, nova imena. To, da kamera te famozne jarke enkrat gleda s ptičje, drugič s stranske perspektive, tretjič pa frontalno, ni prav nič pomembno. Vojna je vojna, četudi jo oblečeš v dolžnost do domovine, četudi ji rečeš »posebna operacija«. Vse tiste ideološke floskule, ki so jih gimnazijci, ki jim sledimo na fronto, poslušali še malo prej, zelo hitro preseka kruta realnost vojne. Pesem novincev o kavi, čaju, vinu in dekletih utihne ob prvih eksplozijah.
Tako kot v knjigi so tudi v filmu vse možne stiske, v katerih se znajdejo vojaki, prikazane neizprosno. Gledamo tek v ogenj mitraljezov, plinske napade, lakoto, amputacije, štetje mrtvih, pri čemer tako kot v knjigi tudi v filmu slog ne dopušča okolišenja in olepševanj. Ves ta masaker je posnet tako nefiltrirano in necenzurirano, da ne pušča dvoma – vojna je neusmiljena in je nesmiselna. Kakšen dan je pekel, pravi prvi, vsak dan je tako, mu odvrne drugi. Bergerjev Na Zahodu nič novega je trpkejša verzija Mendesovega 1917 (2019), Kubrickove Steze slave (1957), brez Kirka Douglasa, če hočete. To je film, v katerem se fantje ne vračajo domov, film, v katerem se nihče ne upira poveljem generalov, film, v katerem generali, namesto da bi videli življenja posameznikov, vidijo izgube v vojni moči armad.
Naključje je hotelo, da ob izidu Bergerjevega žanrskega dosežka v Evropi znova divja vojna. Že deveti mesec. V filmu, ki je žal na voljo samo na Netflixu, ne pa tudi v kinodvoranah, namreč vidimo, da v vojni ne šteje le vsak dan, pač pa tudi vsaka ura, minuta in sekunda. Berger za takšen učinek totalnosti vojne ne varčuje s podobami krutosti. Gre za dosleden, brezkompromisen in pogosto srhljiv prikaz vojnih razmer, ki pritiče tematiki in ne zdrsne v cenen spektakel. Ni rešitev v zadnjem trenutku in ni junakov: na frontnem polju ni ničesar lepega in herojskega, so samo pohabljeni, travmatizirani, resignirani in mrtvi. Pri čemer je težko ne videti vzporednic med današnjimi žrtvami vojne v Ukrajini in drugje po svetu ter mladimi fanti, ki jih v Bergerjevi protivojni drami pošiljajo v prve bojne linije.
