V okviru obeleževanja 80. obletnice konca druge svetovne vojne sta se v posebni spletni pogovorni oddaji v okviru Središča za javno zgodovino srečala zgodovinarja, dr. Bojan Balkovec in dr. Kornelija Ajlec, ki sta osvetlila okoliščine, dogovore in posledice znamenite konference na Jalti leta 1945. Med 4. in 11. februarjem tistega leta so se namreč v letovišču na Krimu sestali veliki trije – ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, britanski premier Winston Churchill in sovjetski voditelj Josif Stalin – in se pogovarjali o usodi povojnega sveta.
Konferenca na Jalti je imela daljnosežne posledice, ki so se raztegnile globoko v obdobje po drugi svetovni vojni. Ne gre le za konec vojne, marveč za dolgoročno preoblikovanje svetovnega reda in oblikovanje interesnih sfer, je poudaril dr. Bojan Balkovec, pri čemer je opozoril na stari Churchillov »listek«, s katerim naj bi zlasti na Balkanu že pred Jalto začasno razdelili vplivne cone.
Vrsta konferenc
Kot je izpostavila dr. Kornelija Ajlec, se veliki trije med vojno niso srečali samo na Jalti. Skupno je bilo organiziranih kar 31 zavezniških konferenc, na ministrski ali najvišji državni ravni. Med njimi izstopajo teheranska (november 1943), jaltska (februar 1945) in potsdamska (poleti 1945). Vse te konference so imele skupen cilj: uskladiti vojaško strategijo in odločiti o povojni ureditvi sveta. V Teheranu je šlo še predvsem za vojaško sodelovanje, februarja 1945 pa je bila Nemčija praktično že poražena, tako da so največ časa posvetili vprašanju delitve vpliva in prihodnje varnosti, je pojasnila.
Oglejte si celoten pogovor:
Sogovornika sta se dotaknila razkoraka med visokoletečimi idejami Atlantske listine, ki sta jo Churchill in Roosevelt podpisala leta 1941 kot liberalno-demokratično zavezo, ter kasnejšo realnostjo interesnih sfer. Na Jalti so veliki trije sicer sprejeli načelno zavezo za demokratično Evropo, vendar je bila dejanska delitev vzhodne in zahodne Evrope neizbežna.
Jugoslavija (in torej tudi Slovenija) ni ostala ob strani. Po teheranski konferenci so zavezniki podprli partizansko gibanje pod vodstvom Josipa Broza - Tita, medtem ko je v izgnanstvu delovala kraljeva vlada. Na Jalti so tako potrdili sporazum Tito–Šubašić o združitvi obeh vlad in pripravo na demokratične volitve. A že nekaj mesecev pozneje, na potsdamski konferenci, je Velika Britanija izrazila dvome o dejanskem izvajanju dogovora.
Oživljene napetosti
Jaltski sporazumi so na veliko načinov tlakovali pot v hladno vojno, ki je obarvala naslednja desetletja svetovne ureditve. Sogovornika sta razpravljala tudi o tem, kako se danes, 80 let po koncu vojne, določene napetosti znova oživljajo.
»Rusija si je takrat želela tampon cono za zaščito pred napadom z zahoda; danes opažamo, da se retorika o nujnosti varnosti in nadzora nad sosednjimi državami včasih ponavlja,« je dejala dr. Ajlec in ob tem poudarila, da današnje razmere vendarle imajo drugačne zakonitosti.
Zgodovina nam je lahko v učni poduk – ne le o podrobnostih nekih konferenc, temveč o širšem kontekstu, ki je nekoč razdelil Evropo. Danes moramo iskati nove poti sodelovanja, če želimo preprečiti, da bi se stari vzorci v takšni ali drugačni obliki ponovili.
Kljub temu, da se je od Jalte svet precej spremenil, ostaja njena dediščina še vedno aktualna. Poteze viharnih let 1945 so močno določile prihodnja desetletja – in nas s svojimi vplivi spremljajo še danes.
