Ugnezden v Tanzaniji blizu meje s Kenijo velja Kilimandžaro za najvišjo goro Afrike. Zaradi svoje velikosti sodi med sedem najvišjih vrhov sveta, zaradi svoje dostopnosti pa je magnet tudi za amaterske alpiniste in pohodnike. Ker se na vrh Kilimandžara vsako leto povzpne na stotine ljudi, so vodene ture na vrh Uruhu, ki je najvišja točka gore, odlično organizirane.
Na vrhu gore stal že sedemdesetkrat
Tudi pri nas je kar nekaj agencij, ki na črno celino vozijo slovenske avanturiste. Kot nam je povedala sogovornica Nataša Ivančič, ki se je s še osmimi Slovenci v začetku leta odpravila osvojit vrh, je organizacija potekala brez pripomb. »Leteli smo z Dunaja z vmesnim prestopom v etiopskem mestu Adis Abeba. V Tanzaniji nas je pričakal Paul, predstavnik lokalne agencije, ki smo ga hitro preimenovali v Pavleta. Seznanil nas je s potekom potovanja in spremljevalno ekipo,« nam je povedala simpatična sogovornica in dodala, da jih je na poti spremljalo kar 37 domačinov. »Po dva kuharja in dva natakarja. Pet gorskih vodnikov, Paul, Anthon, Elias, Baraque, Manuel, je pomagalo pri vzponu na goro. Drugi so bili nosači, ki ne marajo, da se jim reče šerpe. Oni so portierji, večinoma mladi, stari okoli 30 let. Anthon, eden od gorskih vodnikov, je stal na vrhu gore že vsaj sedemdesetkrat, večina od njih vzponov niti ne šteje več.«
Z avtobusom do vrat narodnega parka
Že ob prijavi v Sloveniji so lahko izbirali, ali bodo šli po poti s kočami ali se bodo raje odločili za spanje v šotorih. »S sopotnico Katjo sva se odločili za pot Machame in bivanje v šotorih,« je povedala sogovornica in dodala, da so jim predstavili tudi poti in razdalje, ki naj bi jih opravili čez dan, vendar niso povsem držale. »Večino dni smo prehodili vsaj polovico več kilometrov, kot so nam jih predstavili v agenciji ob prijavi in izbiri poti. Pa nič zato, saj smo bili res super ekipa, zelo smo se podpirali in povezali,« je povedala Ivančičeva in dodala, da so imeli vsi v ekipi odlično pripravljene noge. Večji izziv je bil visoka nadmorska višina in s tem povezane dogodivščine, ki jih v dolini niso vajeni. Sama je pred odhodom na Kilimandžaro v družbi urbanih tekačev kondicijo nabirala s tekom. Tudi daljše pohodne ture z družino je imela. Ker je eden od njenih hobijev kopanje v ledeno mrzli vodi, po metodi Wima Hofa redno izvaja dihalne vaje.
Tropski gozd z opicami
Ekipo pohodnikov so na višino 1800 metrov, do vrat narodnega parka Machame, pripeljali z avtobusom. Pravila za vstop v nacionalni park so kar obsežna. Po pregledu so lahko začeli dogodivščino. »Prvi dan smo hodili po tropskem gozdu z opicami, naslednji dan po navadnem gozdu. Nato je sledil del po puščavi in na koncu si bil nagrajen s snegom. Nekateri deli v resnici spominjajo na sprehod po orjaškem Golovcu. Spet drug dan plezaš na prečudovit velik zid Baranco, verjetno meni najljubši del poti,« je povedala sogovornica in dodala, da so imeli srečo z vremenom. Od šestih dni, ki so jih namenili gori Kilimandžaro, so imeli ob spustu z aklimatizacijskega sprehoda čez Lava Tower le pol ure dežja.
Bodrili s plesom in petjem hakuna matata
Prvi dan so se vzpeli na 3000 metrov. »Ko smo prišli v bazni tabor, so bili šotori že postavljeni, v vsakem od njih tudi naša potovalka. Tako je bilo tudi vse naslednje dni. Vsak je nosil le manjši nahrbtnik z vsaj tremi litri tekočine in z nekaj kosi oblačil.« Potem ko so drugi dan hodili po gozdu, jih je tretji dan pričakala kamnita pokrajina. »Odpravili smo se na Lava Tower, ki je na višini malo čez 4600 metrov. Tu me je že ujela višinska bolezen. Imela sem hud glavobol v obliki močne migrene. Komaj sem se premikala. Ko so vodniki opazili moje stanje, so začeli okoli mene plesati in prepevati hakuna matata. Po nekaj vdihih začneš peti z njimi in poskušaš premikati noge,« je o nalezljivi dobri volji povedala in dodala, da so vsi dosegli Lava Tower, ki je na višini nekaj več kot 4600 metrov, in se nato spustili na 4100 metrov.
Kljub temu da ji zaradi slabega počutja hrana ni dišala, sta se Jozef in Nelson, oba natakarja ekipe, trudila in jo spodbujala, da je začela jesti. »Hrana je bila vse dni potovanja božanska, samo enostavno je ne moreš pojesti,« je povedala in pripomnila, da je bilo hrane vsak dan preveč. »Za zajtrk so nam pripravili palačinke, kruh, jajčka, omlete …, vse sveže pripravljeno. Veliko svežega sadja. Odlične juhe vseh možnih okusov, enkrat smo imeli testenine, drugače pa veliko krompirja in vsak dan kakšno drugo meso,« je povedala. Nasmeh ji je šel čez obraz, ko se je spomnila, kako se je ekipa domačinov trudila, da so jim vse obroke postregli s prtom na mizi, čeprav bi se sami kdaj najraje zleknili na tla in si privoščili piknik.
Vzpon na vrh ob polni luni
Četrti dan, na poti iz kampa Barranco v kamp Barafu, so se pri Nataši Ivančič pojavile tudi težave z dihanjem. »Občutek je, da lahko vdihneš s polnimi pljuči, samo zrak je 'prazen',« je Ivančičeva opisala takratno stanje. Tisti dan sem začela tudi izkašljavati kri. Bil je dan pred zadnjih vzponom in odločila sem se, da je tu cilj mojega vzpona. Res smo imeli srečo, saj je bila ravno na ta dan polna luna, ki je spremljala vsak korak in osvetljevala pot. Ekipa se je po krajšem spancu, opremljena s čelnimi lučkami, odpravila na pot ob polnoči, saj jih je čakal šesturni vzpon in lovljenje sončnega vzhoda,« je povedala in priznala, da ne obžaluje odločitve. »Morda bi bilo primerno, da agencije ne poudarjajo, da imajo 99-odstotni doseg vrha. V naši skupini je prišlo na vrh šest pohodnikov od devetih. Vodniki so povedali, da je to zelo dober uspeh glede na njihove izkušnje.«
Čeprav sogovornica vrha Kilimandžara ni osvojila, se je domov vrnila izpopolnjena. »Med bivanjem z domačini sem se naučila kar nekaj besed v svahiliju in še danes jih vadim. Na poti smo srečali tudi Masaje, ki so le eno od 120 plemen, ki živijo v Tanzaniji. Od Masajev ob cesti smo kupili najboljši med, ki ga nabirajo pri divjih čebelah. Predvsem pa si bom potovanje zapomnila po nočeh, ko vidiš vse zvezde kljub polni luni. Vse je tako zelo blizu in veliko. S prostim očesom smo videli Mars, Saturn in Venero, zvezdne utrinke ... Vsi nori sončni vzhodi in zahodi so bili vredni čakanja,« je povedala Nataša Ivančič in se pohvalila, da sta z Darjo za nosače in kuharje pripravili skromno slovensko pogostitev. »Postregli smo jim panceto, pršut, orehe in posušene jabolčne krhlje. Res so bili veseli, saj so še celo popoldne prepevali in se smejali, kako dobro je bilo. Ko dobiš take nasmehe v zameno za malenkost, si lahko hvaležen za avanturo, ki jo ponuja življenje,« je povedala Nataša Ivančič in za konec dejala: »Hvaležna sem za čudovite ljudi, ki sem jih spoznala, in iskrivo hakuna matata dogodivščino.«
