Xin nian kuai le! Srečno novo leto! Medtem ko smo na Zahodu novoletno okrasje že zdavnaj pospravili in se prebili skozi pregovorno depresiven januar, so na Kitajskem prav zdaj v najlepšem obdobju leta – sredi novoletnih praznovanj. »Kitajsko novo leto naznanja pomlad, zato se imenuje praznik pomladi,« pravi Neva Čebron, vodja Konfucijeve učilnice na Univerzi na Primorskem, ki nas je popeljala v kitajske novoletne običaje.

Kitajsko novo leto je lunarno novo leto: pade na drugi mlaj po zimskem solsticiju, tako da ga praznujejo v januarju ali februarju. Letos se je novo leto začelo 29. januarja, glavna praznovanja trajajo dva tedna, vse do polne lune 13. februarja.

Silvestrovo in 1. januar na Kitajskem ne pomenita prav veliko. Najpomembnejši je praznik pomladi. Takrat imajo počitnice in se večina razseljenih Kitajcev vrača v svoje domače kraje. To je prava »selitev narodov«, tako da je težko dobiti vozovnice za vlak ali letalo. Letos naj bi v prazničnem obdobju našteli kar devet milijard potovanj med kitajskimi provincami. »Prav vsak si želi domov. To je čas, ko se družine zberejo in sorodniki družijo,« poudarja Neva Čebron.

Brez dobre priprave leto ne bo prineslo nič dobrega. »Pred novim letom temeljito počistijo hiše, tudi prepleskajo, obesijo lampijone in obnovijo tradicionalno okrasje. Tako pometejo z ostanki slabih vplivov starega leta in naredijo prostor novim stvarem, ki bodo zapolnile dom in življenje,« spomni. Na dan novega leta obiščejo templje, da se poklonijo prednikom, obvezen pa je tudi postanek pri vedeževalcu, da izvedo, kakšno leto jih čaka. To je tudi čas obdarovanja, običaj je, da otroci dobijo rdečo kuverto z nekaj denarja.

Kitajsko novo leto je rdeče barve in predvsem glasno. Celotno praznovanje izvira iz legende, ko naj bi pošast Nian ob novem letu napadala ljudi, preženeš pa jo z rdečo barvo, ognjem, lampijoni in truščem. »Prehod v novo leto mora zaznamovati čim glasnejše in čim daljše pokanje, da s tem preženejo zle duhove in vse strahove. Vsi so pokonci, dokler ne ugasne zadnji ognjemet,« opisuje Neva Čebron. Praznovanje traja od mlaja do polne lune, ko po tradiciji spuščajo papirnate lampijone v zrak za uresničitev želja.

Spomladanski zavitki so kot zlate palice

Novo leto je čas pojedin in hrana nosi pomembne simbole. Riba mora biti na krožniku, saj predstavlja blaginjo in plodnost. Niti brez spomladanskih zavitkov ne gre, zapečeni spominjajo na zlate palice, torej kot bi si podarjali zlato. Podobno so simbol bogastva kitajski žlikrofi, saj so podobni starim kitajskim kovancem. Rezanci so simbol dolgega življenja, daljši ko so, daljše življenje naj bi prinesli. Značilna sladica so kroglice iz lepljivega riža, te pomenijo družinsko enotnost in srečo. Tudi v čisto navadnih mandarinah in pomarančah zaradi zlate barve vidijo srečo in blaginjo. Večina Kitajcev ne nazdravlja s penino, vino se šele uveljavlja, ampak z riževim žganjem.

Po kitajskem horoskopu smo pravkar vstopili v leto kače, natančneje lesene kače. Kača pomeni modrost in intuicijo. Je močno, a umirjeno znamenje. Opominja nas, da se moramo ustaviti in premisliti, preden ukrepamo. Kači pripisujejo, da prinaša mir. To, kar svet letos najbolj potrebuje. Les pa pomeni rast in kreativnost. »To je čas za raziskovanje novega in morda tudi za učenje tujega jezika,« vabi Neva Čebron.

V Sloveniji se kitajščine uči približno 500 otrok in odraslih

V Sloveniji se kitajskega jezika uči skupno približno 500 otrok in odraslih, ocenjuje Danijela Voljč, direktorica Konfucijevega inštituta v Ljubljani, ki so ga odprli pred pred 25 leti. Po Sloveniji delujejo še Konfucijeve učilnice v Kopru, Celju, Mariboru in Kranju, največ zanimanja je med osnovnošolci.

»Zelo me zanima Azija. Moja prvotna želja je bila korejščina, ker zelo rada poslušam korejsko pop glasbo, ampak je ni bilo nikjer na voljo, zato sem poskusila s kitajščino. In ni mi žal, zdaj se je učim že tretje leto. V moji skupini smo trije. Trenutno se učimo predvsem pogovorov v vsakdanjem življenju. Pišemo fonetično z našimi črkami, pismenke za zdaj še bolj malo, so kar zapletene,« pravi devetošolka Katja Kraševec iz osnovne šole Antona Ukmarja v Kopru. »Otroke kitajščina kar prevzame. Tudi naša poletna šola je vedno polna in učenci so po tednu dni navdušeni, pritegnejo jih pismenke ter malo drugačen način razmišljanja in tvorjenja besed in stavkov,« ugotavlja Neva Čebron.

V Kopru kitajščino in kitajsko kulturo poučujejo tudi srednješolce, na Fakulteti za humanistiko pa je na voljo študijska smer angleščina-kitajščina. »S to kombinacijo lahko danes osvojiš svet,« sklene profesorica kitajskega jezika in kulture.

Marsičesa o Kitajski še nismo dojeli

O Kitajski v resnici ne vemo veliko. Naše okolje nam največkrat oblikuje sliko o komunistični deželi, političnem nadzoru, cenzuri in teptanih svoboščinah v tamkajšnji družbi, primerjamo jo z našimi demokracijami ali celo obsojamo. Resničnost je morda drugačna. Razvoj, ki ga doživlja Kitajska, si težko predstavljamo. »Težko opišem že preobrazbo, ki se je denimo zgodila na Kitajskem v zadnjih petih letih, od naše ekskurzije pred covidom leta 2019 do našega lanskega obiska. Mesta obvladuje visoka tehnologija, gotovine sploh ni več, plačuje se izključno s telefoni, javni prevozi so na najvišji ravni, vse je čisto in zelo tiho, saj je večina električnih vozil, sistem pametnih mest pa omogoča, da se promet odvija tekoče in brez velikih zastojev,« našteva Danijela Voljč, direktorica Konfucijevega inštituta v Ljubljani.

Tudi predstavo o Kitajski kot največjem onesnaževalcu bo očitno počasi treba omiliti. »Mogoče nas je ob zadnjem obisku še najbolj presenetilo, koliko vlagajo v ekologijo. To je morda še največja sprememba. Tudi v mestih na veliko sadijo drevesa in urejajo zelene površine. Nad Pekingom in Šanghajem smo tokrat imeli modro nebo in ne več smoga,« opisuje Danijela Voljč. »Kitajci so trenutno veliki optimisti, ko govorijo o svoji prihodnosti, precej bolj kot mi. Samo ponovne pandemije se bojijo,« sklene. »Kitajska me zdaj spominja na najbolj cvetoča leta Jugoslavije, ko je bilo vse mogoče: vsako leto višja plača, dostopna stanovanja, nizki stroški, poceni hrana in prevoz,« dodaja Neva Čebron.

Kitajskega razvoja ni mogoče ustaviti

»Prihodnost je na strani Kitajske,« je prepričan Uroš Lipušček, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz New Yorka in Pekinga. »Iz zapostavljene nerazvite države je v 40 letih naredila največji možni skok v razvoju gospodarstva in novih tehnologij. Tega razvoja ni mogoče ustaviti. Kitajska ni več država, ki kopira, danes je Kitajska inovativna sila, ki je na nekaterih področjih začela celo prehitevati ZDA. Kitajci so svojo moč znova dokazali prav pred dnevi z orodjem za umetno inteligenco Deepseek, ki so ga razvili v rekordnem času z bistveno nižjimi stroški kot ZDA. Z električnimi avtomobili in nekaterimi drugimi inovativnimi izdelki so že v špici svetovnega razvoja,« poudarja Lipušček.

»ZDA skušajo ohraniti svoj globalni monopolni položaj, a jim ne bo uspelo. Američani so se že pod administracijo Joeja Bidna odločili predvsem za konfrontacijo in zaustavljanje Kitajske, kar ne vodi nikamor. Kljub visokim carinam so Kitajci vsako leto dosegali večji presežek v trgovanju z ZDA in Evropsko unijo. Tudi če bi Američanom z novimi carinami uspelo zaustaviti uvoz iz Kitajske, bi se jim to vrnilo s precej dražjimi industrijskimi izdelki v ZDA, povečala bi se inflacija in ameriški srednji sloj bi slabše živel kot zdaj. Nekaterih izdelkov pa praktično ne bi več imeli na policah, saj je Kitajska postala svetovna tovarna. Zahodna podjetja preprosto ne morejo več konkurirati. Politiki, ki nas vodijo, se bodo morali končno sprijazniti s tem, da je Kitajska ne samo postala vodilna država svetovnega juga, ampak je tudi začela ogrožati gospodarski primat zahodnih držav. To pomeni, da bo treba iz politike zaostrovanja preiti v politiko sodelovanja,« razmišlja Lipušček.

»Slovenija in EU, žal, sledita ameriški politiki obkoljevanja in zaustavljanja gospodarske rasti Kitajske. Na dolgi rok se nam bo to zelo maščevalo. Mario Draghi, nekdanji guverner Evropske centralne banke, je v svojem poročilu jasno opozoril, da Evropa tehnološko zaostaja in da je treba povečati vlaganja v znanost, izobraževanje, raziskave in razvoj novih tehnologij. Evropski politiki pa so se priklonili Donaldu Trumpu in govorijo predvsem o vlaganju v orožje. Evropa bo tako še naprej nazadovala,« meni Lipušček in poudarja: »Evropa je pred zgodovinsko izbiro, ali se bo opredelila za nadaljnji razvoj in sodelovanje ali pa bo sledila imperiju ZDA, ki propada.«