Osem desetletij po zmagi nad nacistično Nemčijo ostaja grenko dejstvo, da nekateri arhitekti in izvajalci grozodejstev tretjega rajha nikoli niso odgovarjali za svoja dejanja. Medtem ko so nürnberški procesi postavili temelje mednarodnemu kazenskemu pravu in obsodili številne vodilne naciste, je osupljivo število drugih izginilo v povojnem kaosu, si ustvarilo novo življenje pod lažnimi identitetami in umrlo na svobodi, pogosto tisoče kilometrov stran od prizorišč svojih zločinov.
Danes vemo, da so njihove pobege omogočile zapletene mreže povezav, znane kot »podganje poti«, ki so jih pogosto vodili simpatizerji nacizma, včasih pa so pri tem nehote ali celo hote sodelovali posamezniki znotraj uglednih institucij, vključno z deli Katoliške cerkve in Mednarodnega odbora Rdečega križa, ki so izdajale potne dokumente. Južna Amerika, zlasti Argentina pod Juanom Perónom, pa tudi Paragvaj, Brazilija in Čile, je postala zatočišče za mnoge zločince. Spet drugi so našli zavetje na Bližnjem vzhodu.
Kljub desetletjem prizadevanj lovcev na naciste, kot je bil legendarni Simon Wiesenthal, ki je znamenito izjavil, da gre »za pravico, in ne maščevanje«, ter obveščevalnih agencij, kot je izraelski Mosad (ki je, naj spomnimo, spektakularno ugrabil Adolfa Eichmanna v Argentini leta 1960), so nekateri najbolj iskani vojni zločinci ostali nedosegljivi, njihova usoda pa je še danes predmet špekulacij in zgodovinskih raziskav.
Josef Mengele
Med njimi je bil Josef Mengele, znan tudi kot angel smrti iz Auschwitza. Morda je prav on najbolj zloglasen med tistimi, ki so ušli. Bil je zdravnik SS v Auschwitzu, ki je opravljal okrutne medicinske poskuse na zapornikih, zlasti na dvojčkih. Njegovo ime je postalo sinonim za nacistično psevdoznanost in nečloveškost. Po vojni je Mengeleju uspelo pobegniti iz ameriškega ujetništva in se leta 1949 prek Genove prebiti v Argentino.
Medtem ko je bil v ujetništvu (ko so ga ujeli, je nosil uniformo običajnega vojaka, ne pripadnika SS), je Mengeleju uspelo pridobiti lažne dokumente na ime Fritz Hollmann (ali po nekaterih virih Fritz Ulman). Verjetno mu je pri tem pomagala mreža nekdanjih pripadnikov SS ali simpatizerjev, ki so delovali znotraj ali zunaj taborišč. Ker ga zaradi lažnih dokumentov niso identificirali kot pomembnega vojnega zločinca, so ga ameriške oblasti po nekaj mesecih preprosto izpustile skupaj s tisoče drugih vojnih ujetnikov, ki niso veljali za tvegane naciste ali zločince.
V Buenos Airesu je sprva živel relativno odkrito pod svojim pravim imenom, kasneje pa je ob naraščajočem mednarodnem pritisku in strahu pred ugrabitvijo po Eichmannovem zajetju zamenjal več identitet in se preselil v Paragvaj ter nazadnje v Brazilijo. Kljub obsežnim iskalnim akcijam in visoki nagradi, razpisani za njegovo prijetje, je Mengele ostal na prostosti. Domnevno je umrl leta 1979 zaradi možganske kapi med plavanjem na brazilski obali blizu Sao Paula. Njegova identiteta je bila dokončno potrjena šele leta 1985 po ekshumaciji njegovih posmrtnih ostankov in analizi DNK.
V svojih dnevnikih in pismih Mengele nikoli ni pokazal obžalovanja za svoja dejanja. Večinoma se je pritoževal nad svojim življenjem v izgnanstvu, nad vremenom in sodobno kulturo.
Heinrich Müller
Usoda Heinricha Müllerja, vodje gestapa, torej nacistične tajne policije, in ključnega moža pri organizaciji holokavsta, je bržkone največja uganka povojnega obdobja. Müller je bil eden najvišjih nacističnih uradnikov, ki ni bil nikoli ujet ali potrjeno mrtev. Nazadnje so ga videli v Hitlerjevem bunkerju v Berlinu konec aprila 1945, tik pred padcem mesta.
Od takrat se teorije o njegovi usodi množijo kar naprej. Nekateri verjamejo (ali pa so verjeli), da je umrl med zadnjimi boji v Berlinu, medtem ko naj bi bilo njegovo truplo pokopano v množičnem grobišču, morda celo na judovskem pokopališču (kar se je kasneje izkazalo za napačno domnevo). Druge teorije trdijo, da so ga ujeli Sovjeti in je umrl v ujetništvu ali pa je celo sodeloval z njimi. Malo verjetno, toda takšna so ugibanja. Najbolj vztrajne so bile domneve, da mu je uspelo pobegniti, morda v Južno Ameriko ali kam drugam, in da je živel pod lažno identiteto, kot mnogi drugi njegovi kolegi. Kljub številnim preiskavam in namigom njegova usoda ni bila nikoli dokončno pojasnjena. Müllerjevo izginotje brez sledu pušča odprto vprašanje o tem, kako je lahko tako velik zločinec preprosto izpuhtel.
Zgodovinar Edward Crankshaw ga je sicer opisal kot nekoga, ki je deloval anonimno in ni pustil skoraj nobenih sledi, razen svojega podpisa na ukazih za najhujša dejanja. Bil naj bi »človek brez sence«, pisarniški birokrat in v tem podoben Eichmannu.
Alois Brunner
Alois Brunner je še ena skrivnostna figura s skrivnostno zgodbo. Velja za enega najpomembnejših Eichmannovih sodelavcev, odgovoren za deportacijo več kot 128.000 Judov iz Avstrije, Grčije, Francije in Slovaške v koncentracijska taborišča. Znan je bil po svoji brutalnosti in fanatičnem antisemitizmu. Po vojni se je spretno izmikal roki pravice.
Po več neuspešnih poskusih prijetja je Brunner, ki je bil sicer Avstrijec, v 50. letih pobegnil v Sirijo, kjer je živel pod psevdonimom Georg Fischer. Domnevajo, da je deloval kot svetovalec sirske vlade, zlasti na področju varnostnih in obveščevalnih tehnik, ki naj bi jih Sirija uporabljala proti lastnemu prebivalstvu in Izraelu. Preživel je najmanj dva poskusa atentata z bombami v pismih, ki ju je domnevno poslal Mosad (v 60. in 80. letih), pri čemer je izgubil oko in več prstov. Kljub mednarodnim zahtevam za izročitev ga Sirija nikoli ni predala.
Zadnja zanesljiva poročila o njem segajo v zgodnja 90. leta. Leta 2014 je Center Simona Wiesenthala sporočil, da ima informacije, da je Brunner umrl v Siriji okoli leta 2010, domnevno v bednih razmerah v kleti v Damasku. Vendar te informacije niso bile nikoli neodvisno potrjene.
Eden od preživelih je po vojni opisal, kako je ta zločinec na peronu med deportacijo brez kančka slabe vesti ustrelil bolnega starejšega moža, gospoda Bosla, nato pa vstopil v vagon in vprašal potnike: »Ali je kdo kaj slišal?« Ko so mu zagotovili, da ne, je zadovoljen odšel. Ta anekdota prikazuje njegovo hladnokrvno krutost.
Lovec na naciste Efraim Zuroff ga je opisal kot »razvpitega antisemita, sadista, fanatičnega nacista«. Tak je menda ostal do zadnjih dni.
Aribert Heim
Aribert Heim, znan kot »Doktor Smrt« iz Mauthausna, je bil avstrijski zdravnik, pripadnik SS. Zloglasen je postal zaradi sadističnih medicinskih poskusov in nepotrebnih operacij brez anestezije v omenjenem koncentracijskem taborišču. V srca taboriščnikov je med drugim neposredno vbrizgaval toksične spojine. Njegova okrutnost naj bi presegala celo Mengelejevo. Po vojni je bil kratek čas v ameriškem ujetništvu, toda bil je izpuščen. Še leta je normalno živel in delal kot zdravnik v Zahodni Nemčiji.
Tudi pri Heimu je bil najbrž glavni razlog, da so ga ameriške oblasti izpustile iz taborišča za vojne ujetnike (verjetno iz Ludwigsburga), to, da ga niso pravilno identificirale. Poleg tega so bili seznami iskanih vojnih zločincev na začetku nepopolni, vseh imen tudi niso pravočasno poslali na vse konce.
Ko pa je leta 1962 izvedel, da je bil vendarle izdan nalog za njegovo aretacijo, je izginil. Desetletja je bil eden najbolj iskanih nacističnih zločincev na svetu. Sledili so mu v Španijo, Urugvaj, Egipt in druge države. Leta 2009 sta nemška televizija ZDF in New York Times poročala, da so našli dokaze (dokumente, vključno s potnim listom in bančnimi izpiski), ki kažejo, da je Heim živel v Kairu pod imenom Tarek Husein Farid in tam leta 1992 umrl zaradi raka na črevesju ter se pred smrtjo spreobrnil v islam. Vendar njegovo truplo ni bilo nikoli najdeno, kar pušča grenak priokus.
Njegov sin je trdil, da je zgodba resnična, vendar brez trupla tega ni mogoče potrditi. Glede na to, da se je rodil leta 1914, je bržkone že mrtev.
Kako so bežali
Pobegi vseh teh in mnogih drugih nacistov niso bili posledica njihove iznajdljivosti, temveč številnih sistemskih dejavnikov. Zgodovinar Gerald Steinacher v svoji knjigi Nacisti na begu (Nazis on the Run: How Hitler's Henchmen Fled Justice) podrobno opisuje vlogo različnih akterjev. V njej je poudaril: »Mreže pomoči, ki so vključevale nekatere posameznike znotraj Vatikana in mednarodnega Rdečega križa, so nenamerno ali namerno pomagale nacističnim zločincem pri pridobivanju dokumentov za beg, pogosto pod pretvezo pomoči beguncem.«
Steinacher in drugi zgodovinarji sicer poudarjajo, da ni šlo za uradno politiko teh institucij, temveč za dejanja posameznikov znotraj njih, motivirana z antikomunizmom, lažno humanitarnostjo ali celo simpatizerstvom.
Svojo vlogo je odigrala tudi hladna vojna. Zahodni zavezniki in Sovjetska zveza so bili včasih bolj osredotočeni na nova geopolitična nasprotja kot na dosledno preganjanje nacističnih zločincev, nekatere nekdanje naciste pa so celo rekrutirali za obveščevalne namene.
Kljub številnim neuspehom pri iskanju nekaterih najpomembnejših zločincev lov nanje ni bil nikoli povsem končan. Organizacije, kot je Center Simona Wiesenthala, ki ga je donedavna vodil omenjeni Efraim Zuroff, nadaljujejo misijo. Zuroff, znan kot »zadnji lovec na naciste«, je neumorno poudarjal moralno nujnost teh prizadevanj. »Čas ne zmanjšuje krivde storilcev holokavsta,« je pogosto dejal. »Naša dolžnost je, da jih privedemo pred sodišče, ne glede na njihovo starost ali to, koliko časa je minilo. To dolgujemo žrtvam in prihodnosti, da pokažemo, da takšni zločini ne morejo ostati nekaznovani.«
