»Danes otrokom podarjamo največjo Unijo, jutri bodo oni ustvarili najboljšo.« S takim naslovom so v časniku Dnevnik pospremili eno največjih zgodovinskih prelomnic Slovenije. Prvega maja 2004 je država postala članice Evropske unije, ki je medse sprejela še deset drugih novink. Tako je od tistega dne naprej ta politična in gospodarska zveza štela že 25 držav.
Poleg slovesnosti v Sloveniji je eden največjih simboličnih trenutkov takrat potekal v Dublinu. Irska je predsedovala Uniji, zato je imel dvig zastav tamkaj poseben pomen. »Premier Bertie Ahern je najbrž prodal dušo hudiču,« je takrat komentiral eden od opazovalcev dogajanja, saj je bilo na tisti dan za Irsko nenavadno toplo in sončno vreme. Pod drogovi izobešenih zastav je nastala prva skupinska fotografija voditeljev starih in novih članic. »Vreme je bilo le pika na i kratki, a zgodovinski priložnosti, dorasli uradni slovesnosti ob širitvi Unije,« so pisali tiste dni.
Velika pričakovanja
Vstop je bil zaznamovan z velikimi pričakovanji, upanjem na boljši gospodarski in politični razvoj. Dogodek je bil nekakšen vrhunec zgodovinske težnje, o kateri se je govorilo že vse od konca osemdesetih let. Prevladovalo je globoko prepričanje, da Slovenija sodi v ta klub in da je pravzaprav njena usoda vstopiti vanj. Tako rekoč od prvih dni osamosvojitve so bili politični, gospodarski in diplomatski napori usmerjeni v članstvo.
Skozi leta se je odnos do EU med ljudmi razvijal in danes lahko rečemo, da prevladuje bolj uravnoteženo stališče, čeravno Slovenci še naprej sodimo med največje podpornike. Običajno je javno mnenje glede prihodnosti EU in pozitivnega odnosa do nje nad povprečjem držav članic. Veliko Slovencev prepoznava koristi, kot so gospodarski razvoj, možnosti za izobraževanje in delo ter krepitev demokracije.
Dandanes mlajše generacije pogosto vidijo EU kot naravni del evropskega prostora in priložnost za mednarodno sodelovanje. Nekateri drugi ohranjajo skeptičen odnos. Kljub temu se na splošno zdi, da članstvo danes predstavlja neločljiv del slovenske identitete in napredka, saj prinaša tako priložnosti kot izzive, s katerimi se moramo kot družba soočiti. Tako je bilo vselej v zgodovini – in tako je tudi zdaj.
Leta 2004 pa je bilo v Dublinu slišati še naslednje besede: »Danes našim otrokom podarjamo največjo Evropsko unijo. Jutri, upamo, bodo oni in njihovi otroci ustvarili najboljšo.« Tako je v slavnostnem govoru namreč dejala tedanja irska predsednica Mary McAleese. Bržkone lahko rečemo, da je bilo veliko storjenega, še veliko je treba storiti, če želimo, da zveza preživi.
Včeraj in danes
Ne gre pozabiti, da so imeli ključni politiki, tako imenovani očetje Evropske unije, pred seboj željo, da se na celini ne bi nikoli več ponovile grozote, ki so jih Evropejci doživljali med prvo in drugo svetovno vojno. Njihov odgovor je bil v povezovanju, v iskanju skupnih interesov in skupnega imenovalca. Glede na ponovno korakanje populizma in sovraštva v nekaterih državah ter vse glasnejše sebične in egoistične tendence v nekaterih evropskih prestolnicah je prihodnost Evropske unije danes bržkone pred največjim preizkusom doslej. Če se je leta 2004 govorilo o odpiranju meja, o vse večjem sodelovanju, se danes govori o vzpostavljanju mejnega nadzora in postavljanju evropske solidarnosti pod vprašaj.
Toda takrat je bilo vse to še zelo daleč. Slovesni dvig zastav je potekal ob spremljavi uradne himne Evropske unije – Ode radosti. Dvignili so jih pripadniki vojaške akademije vadbenega centra irskih obrambnih sil, vojakom pa so zastave izročili voditelji, ki so jim jih pred tem v roke položili njihovi mladi sonarodnjaki, ki živijo na Irskem. Izjema je bila Slovenija, saj je tedanjemu predsedniku vlade Antonu Ropu ni izročila Slovenka, pač pa na željo slovenskega veleposlaništva mlada Irka Rachel Coulahan.
Nove članice Unije so takrat posebej pozdravili trije evropski predsedniki – predsednik komisije Romano Prodi, predsednik evropskega parlamenta Pat Cox in irski premier Ahern. »To je resnično trenutek, ko se srečujeta upanje in zgodovina. Dobrodošli doma,« je dejal Cox, ki si je vrstico sposodil pri irskem Nobelovem nagrajencu za literaturo Seamusu Heaneyju. Slednji je ob širitvi napisal posebno pesem in jo na slavnostni prireditvi tudi prebral. Kot je po slovesnemu dvigu zastav dejal Anton Rop, je bilo sobotno srečanje predvsem simboličnega pomena.
Nikoli sprejeta ustava
Toda že na večerji tistega dne je politična realnost malce zagrenila slavnostno razpoloženje. Takrat je bila na mizi tako imenovana evropska ustava, glede končnega besedila se jim ni uspelo zediniti. Nikoli.
Pogodbo o ustavi za Evropo, kot se je uradno imenovala, je evropski svet sicer nato sprejel 18. junija 2004, podpisana je bila pozneje tistega leta v Rimu v navzočnosti predsednika evropskega parlamenta Josepa Borrella. In medtem ko je evropski parlament pogodbo potrdil, sta jo na nacionalnih referendumih zavrnili Francija (29. maja 2005) in Nizozemska (1. junija 2005). Po zavrnitvi ustavne pogodbe so države začele pripravljati lizbonsko pogodbo.
Francoski predsednik Jacques Chirac je v tistem času dejal, da bi države, ki jim v dveh letih ne bi uspelo ratificirati ustave, morda lahko izgubile status polnopravne članice, kar je letelo predvsem na Veliko Britanijo. Vprašanje potrjevanja ustave je bilo namreč v Evropi posebno vroče, odkar je tedanji britanski premier Tony Blair napovedal, da bo Velika Britanija o ustavi izvedla referendum. Za neuspeh projekta je bilo dovolj, da je ne sprejme ena članica.
Eno od odprtih vprašanj je zadevalo omembo krščanstva in Boga. To omenjamo zato, ker nekaterih vprašanj bržkone tudi danes ne bi bili sposobni enotneje rešiti.
Takrat so novinarji pisali še o tem, kako vrhunska srečanja politikov vse pogosteje potekajo za visokimi ogradami, daleč od oči državljanov in demonstrantov ter morebitnih teroristov. Dublin ni bil nobena izjema. Blokirane ceste in okrepljene policijske enote v rumenih jopičih z napisi garda so pričale o dogodku, ki pa ga ni bilo videti nikjer. Voditelji so se namreč daleč od mestnega središča dali zapreti v enega največjih evropskih parkov Phoenix, varnostna operacija za njihovo zaščito je bila največja na Irskem v zadnjih desetletjih.
Spopadi na barikadah
Ko so se predsedniki držav in vlad odpravljali k večerji, so se na prvih policijskih barikadah v Dublinu vneli spopadi med policijo in protestniki. Očitno je bilo najbolj vročih nekaj deset agresivnih gostov iz Velike Britanije. Policija je aretirala približno 25 ljudi, prvič v zgodovini Irske so uporabili oklepna vozila z vodnimi topovi, a se je vse skupaj končalo brez hujših posledic.
»Naslednji dan je bilo v medijih in pri ljudeh čutiti bojazen, da je dogodek vrgel senco na Irsko, ki je sicer od vseh petnajstih starejših držav članic izkazala morda še največjo odkritosrčno dobrodošlico desetim novinkam in je tudi ena redkih, ki za njihove državljane ni zaprla svojega trga delovne sile,« je takrat poročal časnik Dnevnik.
Že tisto soboto so na Irsko prispeli prvi iskalci lepše prihodnosti – 26-letna Tatjana Frolenkova iz Litve se je zaposlila v McDonald'sovi restavraciji za plačo sedem evrov na uro. Sedemindvajsetletni Peter Pefl iz Bratislave je prišel na slepo in dejal, da namerava ostati samo kakšno leto, prijel pa da bo za kakršno koli delo – na kmetiji, bencinski črpalki ali pri avtomehaniku. Bila sta med prvimi, toda ne edina, ki sta naredila konkretne korake, ki jima jih je od tistega dne omogočala razširjena Unija.
