Začetek 20. stoletja je Mehiko zaznamovalo nestabilno obdobje po revoluciji (1910–1920). Takratni predsednik Francisco I. Madero, ki je dve leti prej strmoglavil režim diktatorja Porfiria Díaza, si je ustvaril številne sovražnike. Eden izmed njih je bil ambiciozni general Victoriano Huerta, ki je v kaosu političnih napetosti videl priložnost za prevzem oblasti.

Huerta je s podporo ameriškega veleposlanika Henryja Lana Wilsona sprožil državni udar, a je moral za legalno potrditev svoje oblasti uporabiti pravni manever. Ključni člen te zarote je postal zunanji minister Pedro Lascuráin.

Kako je Lascuráin postal predsednik?

Mehiška ustava je določala, da v primeru odstopa predsednika oblast prevzame podpredsednik, naslednji v vrsti je bil notranji minister, tretji pa zunanji.

Ko so Huerta in njegovi podporniki prisilili Madera ter podpredsednika Joséja Marío Pina Suáreza k odstopu, so odstavili tudi notranjega ministra. Zato so ustoličili Lascuráina, ki je na današnji dan,19. februarja 1913, prisegel kot predsednik Mehike.

A njegova naloga je bila zgolj formalna – imenoval je Huerto za notranjega ministra in nemudoma odstopil, kar je Huerti omogočilo "zakonit" prevzem oblasti. Celoten postopek je trajal manj kot eno uro.

Huerta je torej uradno prevzel predsedniški položaj, a se ni dolgo obdržal na oblasti. Že naslednje leto je moral namreč pobegniti iz države.

Lascuráin se je umaknil iz politike in se vrnil v pravniške vode. Umrl je leta 1952, za seboj pa pustil eno najbolj nenavadnih zgodb v politični zgodovini. Njegova zgodba še danes velja za tipičen primer političnih spletk, ki so zaznamovale zgodovino Mehike.