»Prišel sem na obisk, pozdravijo pa me z bombami? To je nezaslišano,« je tistega črnega junijskega dne leta 1914 avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand zgrožen prekinil pozdravni nagovor sarajevskega župana Fehima Curčića. Prvi atentat tistega dne je preživel, ni pa se še zavedal, da drugega ne bo. Kakor tudi ne, da se bo tistega dne na novo pisala zgodovina.

Prva bomba zgrešila avto

Franc Ferdinand je 28. junija 1914 v družbi žene Sofije z dvornim vlakom prispel v Sarajevo. Posadili so ju v avto in se v konvoju šestih odpeljali proti mestni hiši. Ob cesti je nanj čakalo kar šest atentatorjev – Gavrilo Princip, Muhamed Mehmedbašić, Vaso Čubrilović, Nedeljko Čabrinović, Cvjetko Popović in Trifko Grabež. Vodil jih je bosanski Srb Danilo Ilić, član tajne družbe črna roka. Njihov cilj je bil južnoslovanske pokrajine odcepiti od Avstro-Ogrske, da bi jih lahko združili v Jugoslavijo.

Prvemu atentatorju pred eno od kavarn bombe ni uspelo usposobiti, prav tako ne drugemu, ki je imel poleg bombe še pištolo. Tretji je stal na nasprotni strani ceste, bombo je aktiviral in jo vrgel pred Ferdinandov avto, a se je odbila nazaj na cesto ter eksplodirala pod naslednjim avtom v koloni. Vozilo je bilo hudo poškodovano, ranjenih je bilo dvajset ljudi, a so vsi preživeli. Enaindvajsetletni atentator pa je imel drugačne načrte. Pojedel je tableto cianida in skočil v bližnjo reko. A se je hudo uštel. Tableta je bila očitno tako stara, da je izgubila skoraj ves strup. Ni umrl, ampak le bruhal. Smolo je imel tudi z reko – zaradi vročine in suše je bila globoka le trinajst centimetrov, da mu je komaj prekrila gležnje. Policisti so ga iz kotanje zvlekli nazaj na kopno, mimoidoči pa so ga iz samega gneva fizično napadli. Prvi atentat se je ponesrečil, preostali trije napadalci na položajih pa so se morali prilagoditi novim razmeram: v strahu pred ponovnim napadom je kolona preostalih avtov pobegnila do mestne hiše. Franc Ferdinand je bil – glede na okoliščine povsem razumljivo – vidno razburjen, a se je nekako pomiril. Del protokola in govorov so izpeljali, v vmesnem času pa so se odgovorni za varovanje dogovarjali, kako naprej. Nekdo je predlagal, naj se častna gosta potuhneta do prihoda vojakov v mesto, saj bi ti mnogo lažje poskrbeli za mir na ulicah ter zagotovili potrebne, ostrejše varnostne ukrepe, a tega načrta niso izglasovali. Program pa so vseeno vsaj malo spremenili.

Pozabili obvestiti šoferja

Nekaj pred enajsto uro dopoldne se je konvoj znova premaknil. Sprejeli so odločitev, da bodo do bolnišnice vozili po neki drugi cesti, s čimer bi se izognili gneči, obenem pa zavili s prej začrtane poti. A tega nihče ni povedal ključnim udeleženim – voznikom. Na neki točki sta tako prvi in drugi avto v konvoju zavila z glavne v stransko in s tem v napačno ulico, zaradi česar je guverner avto z nadvojvodo ustavil in vozniku odredil, naj obrne. Ta ga je ubogal, a je obračanje vseeno vzelo nekaj časa. Dovolj, da se je iz skupine zbranih pred Schillerjevo delikateso blizu Latinskega mostu prikazal četrti atentator Gavrilo Princip. Izvlekel je pištolo in večkrat ustrelil. Franca Ferdinanda je zadel v vrat, njegovo ženo Sofijo v trebuh. Tudi sam je skušal storiti samomor s cianidom in se še ustreliti, a ga je policiji uspelo še pred tem aretirati. Tako kot njegov kolega je nedelujoči strup izbruhal in preživel. V veliko slabšem stanju sta bila ustreljena.

Sofija Hohenberška je izgubila zavest in se zgrudila v naročje svojega moža, onesvestil se je tudi on. Odpeljali so ju v guvernerjevo rezidenco. »Sofija, Sofija! Ne umri, živi za najine otroke,« je po navedbah prič še uspelo izdaviti avstro-ogrskemu prestolonasledniku, nato pa je ženo samo še tolažil in ji govoril: »Nič ni, nič ni.« Sofija je bila mrtva že ob prihodu v rezidenco, njen mož je izdihnil nekaj minut za njo. Naboj, ki je ubil nadvojvodo, pravijo pa mu tudi »krogla, ki je začela prvo svetovno vojno«, hranijo v muzeju na gradu Konopište na Češkem, kjer je Franc Ferdinand živel.

Pobrala jih je tuberkuloza

Atentatorje so polovili, prijeli pa tudi več njihovih sozarotnikov. Sojenje je potekalo med 12. in 23. oktobrom istega leta, prav vsi so bili spoznani za krive. Polnoletnim so izrekli smrtne kazni, mlajše so obsodili na od 16 do 20 let. Po večini so v zaporu vsi zboleli za tuberkulozo in drugimi hudimi boleznimi ter v nekaj letih umrli.

Strelec Princip je bil obsojen na dvajset let zapora, kazen pa naj bi odslužil v več kot tisoč kilometrov oddaljenem mestu Terezin na Češkem. Konca vojne ni dočakal, konec aprila 1918 je v zaporu umrl. Tudi zanj je bila usodna tuberkuloza. Star je bil 23 let. V času smrtonosnega napada pa je bil še najstnik, star 19 let. Dom je zapustil pri trinajstih, ko ga je oče najprej poslal v vojaško šolo, a si je premislil in Gavrilo je pristal v nižji trgovski šoli. Sčasoma se je prepisal na gimnazijo, a je ni nikoli končal. Leta 1911 je iz Sarajeva šel v Beograd, se pridružil tajni organizaciji Mlada Bosna in se prijavil v srbsko vojsko, a so ga zaradi prešibkega telesa zavrnili. Osramočen se je vrnil v domovino in se odločil, da bo svetu že pokazal, kakšnih stvari je sposoben. Gibanje južnoslovanske mladine, ki si je prizadevalo za združitev južnih Slovanov, obenem pa uničenje Avstro-Ogrske, je delovalo tudi v BiH. Pri pripravah na atentat in usposabljanju jim je pomagal vodja srbske obveščevalne službe polkovnik Dragutin Dimitrijević - Apis in njegova organizacija črna roka – združitev ali smrt, od katere so dobili orožje.

Na obisk Franca Ferdinanda naj bi gledali kot na provokacijo, saj je v Sarajevo prišel na srbski nacionalni praznik vidovdan, a zgodovinarji opominjajo, da se je za to odločil šele na povabilo deželnega upravitelja Potioreka. V zaroto tudi ni bila vpletena srbska vlada, čeravno naj bi predsednik vlade vedel za atentat, a ga ni mogel ustaviti. Spet drugi navajajo, da so umor izvedli vsaj z odobravanjem srbske vlade, če že ne s podporo, kar pomeni, da je pravzaprav šlo za teroristični napad. Dokazov za to vseeno ni bilo. Kakor tudi ne za navedbe, da naj bi bila v atentat vključena tudi peščica pripadnikov iz avstro-ogrskih uradnih krogov. Atentat je neposredno privedel do začetka prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je po delni zavrnitvi ultimata Kraljevini Srbiji mesec dni po umoru nadvojvode napovedala vojno, ki je zraven potegnila še večino drugih evropskih držav.