Mednarodna skupina znanstvenikov je z napredno analizo DNK, s pomočjo izotopskih podatkov in skrbnega pregleda arhivskih zapisov iz 19. stoletja razrešila enega najstarejših primerov v zgodovini kriminalistike. Na presečišču zgodovine in forenzične znanosti je bila tako končno razvozlana več kot dvesto let stara uganka.
Johannes Bückler, znan kot Schinderhannes, je bil namreč legendarni vodja tolpe ob Renu, ki je bil leta 1803 obsojen na smrt. Usmrčen je bil z giljotino pred očmi množice radovednežev. Njegovi posmrtni ostanki so bili, kot je bilo takrat v navadi pri usmrčenih zločincih, predani znanosti za anatomske študije. Vendar pa so se zaradi kasnejše zmede v arhivih pojavili dvomi o identiteti njegovega okostja. Šele natančno delo sodobnih raziskovalcev je zdaj omogočilo dokončno identifikacijo pravih Schinderhannesovih ostankov.
Kradel že od mladosti
Schinderhannes je živel na prehodu iz 18. v 19. stoletje, kar je bil čas velikih družbenih in političnih pretresov. Njegov vzdevek izhaja iz mladosti, ko je bil kratek čas vajenec pri »schinderju«, torej pri konjedercu. Domnevno naj bi že takrat kradel kože. Schinderhannes sicer ni deloval sam, ampak je bil vodja velike in razvejane tolpe, ki naj bi na vrhuncu štela tudi do 90 članov. Kradli so živino, vlamljali v hiše in kmetije ter ropali popotnike in trgovce na cestah. Še posebej znani so bili po izsiljevanju, pogosto usmerjenem proti premožnejšim, od katerih so zahtevali denar ali dragocenosti v zameno za »zaščito«.
Čeprav ga ljudske pripovedke običajno slikajo kot nenasilneža, so bila njegova dejanja pogosto bolj problematična. Obtožen je bil tudi umorov, čeprav so dokazi glede tega včasih nejasni ali sporni. Del njegove legende so bili tudi drzni pobegi iz zaporov, kar je še dodatno krepilo sloves izmuzljivega in predrznega zločinca. Po smrti je postal predmet številnih ljudskih pesmi, zgodb in legend, ki so ga pogosto romantizirale kot nekakšnega »plemenitega razbojnika« ali nemškega Robina Hooda.
Kakorkoli že, od leta 1805 je njegovo okostje stalo v vitrinah anatomskega inštituta Univerze v Heidelbergu. Tam sta bili shranjeni ve okostji z zvenečima imenoma iz nemške kriminalne zgodovine. Drugi je bil Christian Reinhard, znan kot Schwarzer Jonas (Črni Jonas). Oba sta bila glavna razbojnika v obdobju romantičnega Porenja, oba obsojena zaradi ropa, izsiljevanj in umorov ter skupaj usmrčena v Mainzu 21. novembra 1803 pred približno 30.000 gledalci.
Uporabni trupli
Njuni trupli so nato zdravniki uporabili za znanstvene raziskave. Dve leti kasneje je Jacob Fidelis Ackermann, prvi profesor anatomije v Heidelbergu, domnevni okostji Schinderhannesa in Jonasa prenesel v svojo zbirko. Toda že na začetku 19. stoletja je v inventarju primerkov zavladal nered. Oštevilčenja so bila spremenjena, združena ali celo zamenjana. Ta nejasnost glede sledljivosti je skozi generacije zasejala dvom o resnični identiteti kosti – kar je trajalo vse do danes.
Ekipa pod vodstvom Sare Doll z Univerze v Heidelbergu se je lotila zahtevnega dela ponovnega pripisovanja identitete. Raziskovalci so se oprli na natančne zgodovinske podatke in med drugim preučili znane Schinderhannesove poškodbe: zlom roke med prepirom s sostorilcem in zlomljeno nogo po neuspelem poskusu pobega v Simmernu. Te zaceljene poškodbe so našli le na enem od obeh okostij, kar je ponudilo prvi konkreten namig o možni zamenjavi identitet.
Za potrditev te hipoteze je ekipa uporabila vrsto najsodobnejših tehnik, vključno z radiološko analizo, ki je omogočila natančno določitev starosti, telesne višine (oba okoli 1,70 metra), spola (moška) in odkritje znakov prehranskega stresa v otroštvu pri obeh. Ključno pa je bilo, da je le eno okostje (tisto, ki je bilo prej napačno označeno kot Jonas) kazalo značilne kostne odebelitve na levi podlahtnici in desni golenici, kar se je popolnoma ujemalo z zgodovinskimi zapisi o Schinderhannesovih poškodbah.
Prehranjevanje za časa življenja
Znanstveniki so iz kosti in zob pridobili tudi kolagen ter analizirali izotope stroncija, ogljika in dušika. Ti elementi odražajo okolje in prehrano za časa življenja. Rezultati so pokazali dva različna profila: okostje s poškodbami je pokazalo izotopski podpis, značilen za osebo, ki je odraščala na starih apnenčastih tleh masiva Hunsrück v zahodnem delu današnje Nemčije (kje je bil Schinderhannes rojen). Drugo okostje pa je kazalo na izvor bolj vzhodno, kar bi lahko ustrezalo območju Berlina, od koder naj bi po arhivih izviral Črni Jonas.
Odločilni dokaz pa je prinesla genetika. Ekipa z Univerze v Innsbrucku je pod vodstvom priznanega genetika Waltherja Parsona izvedla poglobljene analize mitohondrijske in jedrne DNK. Z obsežno genealoško raziskavo so našli tudi živečega potomca po Schinderhannesovi materini liniji. Primerjava vzorca sline potomca z delci DNK, pridobljenimi iz kosti, je pokazala nedvoumno genetsko ujemanje.
Rezultati, objavljeni v ugledni znanstveni reviji Forensic Science International: Genetics, kažejo, da je verjetnost, da to okostje pripada slavnemu razbojniku, tako sila visoka.
Hkrati je analiza DNK omogočila zanesljivo napoved fizičnih lastnosti tega razbojnika; v nasprotju z nekaterimi romantičnimi upodobitvami je imel rjave oči, temne lase in svetlo polt.
Usoda drugega okostja
Povsem možno je, da so ga nehote zamenjali ali celo ukradli v preteklosti. Kot navaja revija Popular Science, nekateri raziskovalci domnevajo, da bi si lahko nekdo »izposodil« Jonasove ostanke, ki so bili pod napačno oznako, in jih odnesel ter razdelil po drugih zbirkah. Zmeda bi lahko denimo nastala že v času Ackermannovega naslednika Friedricha Tiedemanna, ki je v začetku 19. stoletja reorganiziral zbirke, vendar ni vedno vestno beležil sprememb. Še posebej, ker so bili nekateri deli, kot lobanje, poslani v druge institucije brez natančne dokumentacije.
