Ko se združijo ustvarjalnost, veselje do tehnike in modelarstva, navdušenje nad zgodovino in ljubezen do domovine, nastane nekoliko drugačna razstava slovenske preteklosti, kot smo jih vajeni. Slovenija v malem je razstava, ki popelje obiskovalce skozi najpomembnejše mejnike naše zgodovine prek miniaturnih maket in dioram, ki pripovedujejo vsaka posebej različne zgodbe, a so povezane med sabo v celoto. Tako spoznamo evolucijo človeka, življenje mamutov, se potopimo v koliščarsko vas, obudimo Franceta Prešerna in Ivana Cankarja, se poklonimo partizanski bolnici Franja in prisluhnemo zgodbam koncentracijskega taborišča Ljubelj kot opominu človeštva. To nas popelje do najpomembnejšega trenutka, razglasitve samostojnosti Slovenije.
Če se torej obiskovalci v pritličju Muzeja Šenčur spoznajo z nekaterimi najpomembnejšimi zgodbami slovenske preteklosti, potem jih v prvem nadstropju vlak popelje skozi mejnike, ki so nas vse od Rimljanov pripeljali do osamosvojitvene vojne in vstopa v Evropsko unijo. Ni vrag, da človek ne bi odložil pametnega telefona in da ne bi samo s svojimi čuti spremljal miniaturnih figuric, objektov in narave, ki tako doživeto pripovedujejo svoje zgodbe, kot bi se tisti trenutek vrnili v rimsko Emono in opazovali mesto pod sabo. Ali pa kot da bi prav vi plezali s pločevino na hrbtu, da zgradite Aljažev stolp kot opomin slovenstva, sočustvovali z vojaki na Kolovratu v 12. soški bitki in se, dosti bolj veseli, kajpada, zapeljali z znamenitim fičem še v času bivše Jugoslavije. Vse do Logarske doline, ob vstopu v katero vam v mislih odzvanja verjetno najbolj neponovljiva melodija skladbe Moja dežela, kar se jih je kadar koli odvrtelo v oglaševalskih akcijah. Tudi avtor razstave Slovenija v malem Igor Grabnar priznava, kako velika je bila ta oglaševalska akcija v smislu združevanja naroda, ki je nekaj let po tem dobil svojo državo.
»To je bila reklama vseh reklam in eden prvih korakov na poti k samostojni Sloveniji,« je poudaril Grabnar, ki nas je popeljal v svet miniatur in zgodovine na način, da jih je nemogoče ne vzljubiti.
Zgodovina in tehnika
Ravno to je namen razstave, ki je od letošnjega leta na ogled v Šenčurju v tamkajšnjem muzeju. »Navdušiti otroke za zgodovino in tehnične hobije,« je povzel Bine Logar, direktor zavoda Back to Basics, zavoda za spodbujanje kreativnih in tehničnih hobijev, ki je partner razstave.
»Na eni strani gre torej za idejo, kako preživeti prosti čas malo drugače, saj bomo izvajali tudi tehnične delavnice in tematske rojstne dneve. Na drugi strani pa gre za učenje zgodovine skozi opazovanje in ne google. Ko namreč otroci za nekaj časa odložijo telefone, pozabijo nanje, se sprostijo, potem se začne čisti žur v smislu opazovanja in iskanja figuric. Otroci po tem, ko izklopijo moteče dejavnike, opazijo najmanjše malenkosti,« je razlagal.
Muzej je med tednom odprt za šole in napovedane skupine, ob sobotah tudi za posameznike. Že do sedaj, pa je razstava odprta le tri tedne, je bilo obiskovalcev ogromno. Pripeljejo se z vseh koncev Slovenije, iz Murske Sobote, Bovca ali Kopra. In namensko v Šenčur na ogled razstave. Bineta Logarja to ne preseneča preveč, saj se je zavedal, za kako dobro razstavo gre, da makete povsod po svetu privabljajo ljudi, kako veliko in pomembno delo opravlja njegov prijatelj Igor Grabnar, s katerim se poznata že vsaj deset let prek modelarstva.
»Igor je razstavo delal deset let, 50.000 ur dela je vložil vanjo, samo v tem prostoru muzeja je preživel pet let. Lani poleti pa smo bili povabljeni, da mu pomagamo dokončati projekt. Zavedati se je namreč treba, da je za enega samega človeka tak projekt skoraj sizifovo delo. Ker Igorja in njegovo delo zelo spoštujem, sem vedel, da ga bo sam težko dokončal, zato smo skupaj do konca postavili razstavo,« je pripovedoval Logar.
»Vse skupaj je nastajalo 12 let. Že leta 2012 sem začel načrtovati, potem pa leta 2105 z maketami. Toda razlog, da smo v Šenčurju, je Dragica Markun, ki mi je ponudila prostore v kulturnem društvu, kjer sem imel makete pet let, nato pa smo projekt predstavili še županu občine Šenčur Cirilu Kozjeku, ki mu je bila ideja všeč in je ponudil prostor v muzeju. Tu sem delal zadnja leta, dokler ni v zadnjega pol leta pristopil tudi Bine,« je opisoval Igor Grabnar, ki se mu danes enako zadovoljno iskrijo oči, kot se otrokom in staršem, ki pridejo na razstavo.
»Veste, da nedavno eden od otrok sploh ni hotel domov. Eno uro je hodil samo okoli vlaka in starši so ga morali prav odpeljati ven,« se je spominjal. Tudi sam se je nad maketami navdušil že kot otrok in je najprej delal železniške makete. »Toda to je bil čisti hobi, te makete nimajo zgodbe. Zame pa je maketa brez zgodbe ničvredna, zato sem vse, ki niso imele zgodbe, vrgel stran,« je priznal.
Makete razstave Slovenija v malem pa so nasprotno polne zgodb. Čeprav je glavnino dela opravil Grabnar sam, brez pomoči nekaterih posameznikov ni šlo, največ so mu pomagali Avgust Starovašnik, Tjaša Mrhar in Andrej Beranek, vse zgodbe so strokovno podkrepljene in potrjene, dvanajst strokovnjakov z različnih področij je sodelovalo pri razstavi. Vsak zakaj na diorami ima svoj zato, nič ni tam naključno, nobena oseba, nobeno kolo, nobena hiška in luknja v strehi …
»Najbolj zapleteno je bilo makete povezati v zgodbo. Narediti eno, dve, tri ni težko, toda da jih predstavimo kot eno dobro zgodbo, je veliko težje. Nekaj zgodb sem izluščil sam, ker imam izjemno rad zgodovino, nekaj pa so jih predlagali strokovnjaki,« je povedal Igor Grabnar. Rezultat ne pusti ravnodušnega nikogar.
Vlak kot časovni trak
Vlak, ki kroži po prostoru med maketami, je rdeča nit in predstavlja časovni trak, vse od prvega stoletja pred našim štetjem, ki simbolično predstavlja dva Kelta, ki so ju Rimljani podjarmili, do vstopa Slovenije v Evropsko unijo.
»V prihodnje bomo na lokomotivo postavili kamero, ki bo v živo prenašala sliko na ekran. Tako se bo lahko otrok z vlakom peljal skozi časovni trak, kakor da je strojevodja, se ustavljal ob letnicah, na zaslonu pa dobival vprašanja, na katera bo moral odgovarjati,« je Grabnar razgrnil načrte.
Ko se tako pomaknemo od obdobja Rimljanov, ki predstavlja zgodbo rimske Emone in vdor Hunov, ki so leta 452 porušili mesto, prek naselitve Slovanov na naše ozemlje, Ilirskih provinc in pomladi narodov leta 1848, ko je bila prvič izobešena slovenska zastava v Ljubljani, seveda brez grba, Igor Grabnar simbolično ustavi vlak pred Triglavom. Pred Triglavom zato, ker so leta 1895 v Mojstrano z vlakom pripeljali Aljažev stolp, po delih, kajpada, in ga postavili na vrh očaka. Pločevinasti stolp je izdelal mojster Anton Belec v Ljubljani in nekako ga je bilo treba pripeljati pod Triglav.
»Zato damo te kovinske dele na vlak,« je pojasnil Grabnar in jih postavil na vagon, »kot so to naredili nekoč. Na maketi pa je prikazana pot, kako so nesli stolp na vrh. Šest dni so ga nosili. Toda nekega dne, ko se je Aljaž vračal s Triglava in se usedel na Mali Triglav, je na uravnavi, kjer je danes koča na Kredarici, ugledal dva gamsa. To se mu je zdelo tako fantastično, da je leto kasneje dal tam postaviti kočo.«
Take in drugačne zgodbe slišijo otroci ob Triglavu, Igor Grabnar pa nam tudi zaupa, da je bilo od vsega najtežje narediti prav Triglav. Zakaj, vendar?
»Oponašati na maketah naravo je nemogoče. Lahko oponašamo objekte, figure, narava pa je prevelika. Ko sva začela delati s kolegom maketo Triglava, sva rezala, rezala, rezala … potem pa neki dan ugotovila, da lahko reževa v nedogled, toda Triglava ne bova mogla oblikovati, da bi bil razpoznaven, preprosto je prevelik. Stran je bilo vrženega veliko časa, dela in stirodurja, dokler nisem prišel na idejo, da postavim v ozadje 3D-sliko, na kateri bo vsak prepoznal Triglav, in naredim samo maketo pobočja pred Triglavom,« je odgovoril in brž pokazal, kako je nekaj let kasneje potekala 12. soška bitka na Kolovratu, najbolj krvava na naših tleh.
»Če bi hotel posneti naravni Kolovrat, bi moral biti ta dolg sto metrov. Si predstavljate to v muzeju? Zato naredimo naravo precej pomanjšano in tako, da je dobro videti. Narava je samo iluzija realnosti. V prihodnje bomo v eno luknjo dali še dimni generator in s pritiskom na gumb ustvarili meglo, ker je bilo tudi leta 1917, ko je bila bitka, zelo slabo vreme. Z meglo bomo ustvarili tiste razmere.«
Do Kolovrata se zapeljemo čez solkanski most, ki ga je leta 1905 zgradila Avstro-Ogrska in enajst let kasneje ob umiku tudi porušila. Pod mostom vidimo vojake, ki most minirajo.
»Veliko figuric je kupljenih, kadar pa potrebujemo specifične, jih naredimo tudi sami. Takšna je na primer figurica Rudolfa Maistra, ki jo je nemogoče kupiti. Od nekega kiparja sem dobil Maistrov kip, ga skeniral in vnesel v računalnik, nato pa natisnil s 3D-tiskalnikom in ročno pobarval. Kake tri, štiri dni sem ga barval. Da, tudi smreke, travo, jezera naredim sam. A kako hitro gre? Počasi,« se glasi Igorjev odgovor.
Prva svetovna vojna se je končala 11. 11. 1918 točno ob 11. uri, ta trenutek je predstavljen na maketi s prihodom vojaka s fronte. Rodila se je država SHS, zgodilo se je še nekaj pomembnih dogodkov in ponovno nova vojna, druga svetovna.
»Veste, otroci so, ko vse to vidijo, pravzaprav zelo presenečeni nad tem, koliko vojn je bilo v naši zgodovini,« je pomenljivo dejal Grabnar. Pri tem, da smo namreč dobili lastno državo, prav tako ni šlo brez vojne.
Igor Grabnar se je odločil, da ljudem kot spomenik humanosti predstavi zgodbo partizanske bolnice Franja in življenja v njej, kot pravo njeno nasprotje pa taborišče Ljubelj v času njegovega delovanja leta 1943. »To sta dve skrajnosti vojne, dobra in slaba,« je poudaril z upanjem, da je to tudi zadnja maketa, ki jo je izdelal na to tematiko.
Spust in dvig zastave
Od temačnejše pa k svetlejši zgodovini. Razstavo Slovenija v malem Grabnar pravzaprav začenja z evolucijo človeka, saj je želel, da vsak spozna, kako smo se razvijali od avstralopiteka do sodobnega človeka. In pokaže na Lucy.
»Veste, od kod ime? Ko so arheologi našli v Etiopiji ostanke avstralopiteka, so se zavedali, da so našli nekaj velikega. Naredili so si zabavo in potem se je po radiu odvrtela pesem Beatlesov Lucy in the sky,« se glasi njegov odgovor.
Nekoliko se ustavimo še pri mamutih, saj so v Nevljah pri Kamniku našli najbolje ohranjeno okostje mamuta v tem delu Evrope, nato pa Igor pokaže na naslednji maketi in pove, kje je bilo najdeno najstarejše kolo z osjo na svetu. »Prav pri tej kolibi so ga našli leta 2002,« je ponosno povedal. Koliščarska maketa Stare gmajne na Verdu pri Vrhniki namreč tako nazorno prikazuje življenje koliščarjev pred 5200 leti, da si je res enostavno predstavljati življenje na barjanskih tleh. Maketo je Igor izdeloval skoraj leto dni, nad njeno avtentičnostjo pa je bil prevzet tudi priznani arheolog Anton Velušček, s katerim je Igor sodeloval.
Toda največjo težo ima maketa parlamenta in razglasitev samostojnosti Slovenije. Zgodb na njej je ogromno, poudarita Igor Grabnar in Bine Logar. In kar je zanimivo, na njej se bo kdo tudi prepoznal, seveda v podobi simboličnih figuric. Kar 1289 figuric je na njej, ki simbolično predstavljajo 1.289.369 volilcev, udeležencev plebiscita za samostojnost države Slovenije. Vsaka figura namreč predstavlja tisoč volilcev, odvrne Grabnar, ki je bil petkrat v parlamentu, da je pridobil vse gradivo in posnetke za pripravo maketo. Okna parlamenta so vsa osvetljena, kot so bila razsvetljena ob tem prelomnem dogodku, na maketi pa lahko »spremljamo« spust stare zastave in dvig nove.
»Tomo Levovnik je bil takrat vodja protokola na prireditvi. Zaupal mi je, da so tik pred začetkom prireditve pripeljali zastavo z napačno sešitim grom. Le šest ur so imeli časa, da naredijo novo,« je povedal Igor Grabnar. In so jo, v tajnosti pa jo je za parlament pripeljal Boris Strel, da je čim manj ljudi vedelo za to.
