Pozno jeseni leta 2008 je gospodarstvo na obeh straneh Atlantika komaj še dihalo. Začelo se je s pokom nepremičninskega balona v Združenih državah Amerike, zlomom tako imenovanih »subprime« oziroma drugorazrednih hipotekarnih posojil, ki so bila namenjena posojilojemalcem z nizko kreditno sposobnostjo in so jih množično ponujali prek zapletenih finančnih produktov. Vrhunec pa je sledil 15. septembra 2008, ko je ameriška investicijska banka Lehman Brothers razglasila stečaj. Dogodek je sprožil globalni plaz nezaupanja in nazadnje pod vprašaj postavil vzdržnost celotnega finančnega sistema.
Korenine krize sicer segajo v zgodnja leta 21. stoletja. Po poku internetnega balona leta 2000 in terorističnih napadih na New York leta 2001 je ameriška centralna banka (Fed) julija 2003 občutno znižala ključno obrestno mero na okrogli odstotek. V iskanju donosov so banke in finančni skladi ponujali vse bolj tvegana hipotekarna posojila, pri katerih je zadoščalo že to, da je bilo pri posojilojemalcu, kot so se takrat izrazili, »zaznati utrip srca«. Večina teh posojil je temeljila na optimistični predpostavki, da se bodo cene nepremičnin nenehno vzpenjale. Pogosto so krediti dosegali celo 110 odstotkov vrednosti nepremičnine, čeprav posojilojemalci niso imeli ne premoženja ne varščine.
Nizke cene tveganja
Nepremičninske dolgove so nato z raznovrstnimi finančnimi postopki in produkti prepakirali ter preprodajali po vsem svetu. Ker so bile ocene tveganja pogosto prenizke, so se ti nepredvidljivo tvegani vrednostni papirji razpršili po bilancah najrazličnejših finančnih ustanov – od Londona do Tokia. Vse to je delovalo, dokler sta bila ameriška gospodarska rast in trg nepremičnin v vzponu. Ko pa je Fed med letoma 2004 in 2006 kar sedemnajstkrat zvišal obrestno mero, je rast cen hiš zastala. Kmalu so se začele kopičiti neplačane obveznosti, banke so pod pritiskom vlagateljev razprodajale zaplenjene nepremičnine, kar je še dodatno zniževalo njihove cene. Učinek domin je bil vse hitrejši: od propada hipotekarnih posojilnic do kritičnih razmer na denarnih trgih in zatem še stečaja Lehman Brothers, nekoč uglednega velikana Wall Streeta.
Zlom Lehman Brothers je vsemu svetu nazorno pokazal, da so lahko tudi najprestižnejše banke – »prevelike, da bi propadle,« kot so jim rekli – kljub temu pahnjene v stečaj. Šok je preplavil kapitalske trge, vrednosti delnic so strmoglavljale. V Evropi je denimo francoski indeks CAC 40 v le nekaj dneh izgubil več kot petino vrednosti. Panika se je stopnjevala in obrestne mere za posojanje med bankami so se začele dvigovati. Da bi preprečile verižno sesutje finančnega sistema, so se oblasti odzvale s široko paleto ukrepov: od vrtoglavih finančnih injekcij, vrednih skupno okoli 950 milijard dolarjev (med letoma 2008 in 2010), do izdatnega zniževanja obrestnih mer. Centralne banke – v ZDA, Evropi in drugje – so hkrati uvedle tako imenovano kvantitativno sproščanje, kar pomeni množično tiskanje denarja za odkup državnih obveznic in hipotekarnih vrednostnih papirjev.
To odločno posredovanje je sicer odvrnilo popolni zlom, toda prineslo je tudi posledice. Državni proračuni so se močno zadolžili, primanjkljaji so se povečevali, kar je v Evropi sprožilo krizo javnega dolga (zlasti leta 2010). Grčija se je znašla na robu izstopa iz evrskega območja, kar je posledično ogrožalo stabilnost celotne evrske skupine, katere del je bila že od leta 2007 tudi Slovenija.
Kmalu tudi pri nas
V Sloveniji se je kriza začela kazati že zelo zgodaj. Še tistega septembra so številna podjetja zaznala in pričakovala vse večje upade naročil. Prva je bila prizadeta avtomobilska industrija. Podjetja so se najprej odzvala z napovedjo, da delavcem pogodb za določen čas ne bodo podaljševala (v Revozu je bilo takšnih 200), pozneje pa so se odločili za krajši delovni teden. V Adrii Mobilu so delovni mesec skrajšali na tri tedne. Samo na Koroškem je takrat izguba dela grozila 500 zaposlenim in na Primorskem okoli 650 delavcem. Slednja je nato velik gospodarski upad občutila v letu 2009, ko se je zmanjšalo povpraševanje po slovenskih izvoznih izdelkih na splošno in se je sočasno znižala kreditna aktivnost. Za umiritev razmer je Evropska centralna banka obljubila, »kar koli bo potrebno«, da bo branila evro, kar je vendarle malce pomirilo evropske trge in preprečilo hujše posledice.
Kljub temu so bile posledice hude. Po eni strani jim gospodarske rasti ni uspelo okrepiti dovolj, po drugi se je v finančni sistem nateklo toliko denarja, da so se že kazale dobre možnosti za razvoj nove krize, torej številni baloni in morebitni prihodnji poki. Res so se povečale kapitalske zahteve za banke, toda po drugi strani se je manj reguliran in bolj špekulativen del finančnega sektorja zaradi »poplave« dodatno razbohotil. Danes naj bi to finančno sivo območje obsegalo skoraj polovico vseh svetovnih finančnih sredstev.
Medtem ko so se banke sčasoma pobrale, pa so breme reševanja nosili državni proračuni in davkoplačevalci. Številni so se spoprijeli z varčevalnimi ukrepi, odpuščanji, znižanji plač ali njihovo zamrznitvijo. Tudi v Sloveniji so se posledice čutile v zvišani brezposelnosti in zmanjšanem realnem dohodku gospodinjstev. In to po tem, ko so cene zaradi uvedbe evra že tako poskočile. Kriza pa je posebej prizadela mlajšo generacijo, za katero je bila zaposlitev veliko težja, in tudi tiste tik pred upokojitvijo, ki so jim dodelili nižje pokojninske pravice.
Nezaupanje v politiko in finance
V retrospektivi je očitno, da je svetovna kriza iz leta 2008 še povečala nezaupanje v finančne ustanove in politike. Za mnogo ljudi je bila ta epizoda simbol nepravičnosti in elitizma, ki je pomagala netiti »protielitne« oziroma »protisistemske« populizme. Po drugi strani so ZDA med prvim predsednikovanjem Donalda Trumpa občutno popustile pri urejanju finančnega sektorja, kar je delno znova oživilo strahove, da bi se lahkomiselne bančne prakse lahko ponovile.
Danes, leta po hipotekarni krizi, je svet nekoliko previdnejši, a ne nujno tudi stabilnejši. Z viteškim reševanjem za vsako ceno so se države dotaknile skrajnih meja lastne zadolženosti in polnjenja bančnih bilanc. Novi izzivi, med drugim epidemije in geopolitični pretresi, pa finančne trge znova destabilizirajo. Kriza leta 2008 tako ostaja pomembna lekcija o tem, kako tesno sta prepletena bančništvo in usoda slehernika: ko padejo veliki, visoki stroški pogosto bremenijo najšibkejše. Nekateri so prepričani, da je bila zaradi posega oblasti izgubljena priložnost za reformo finančnih trgov in institucij, kar je običajno posledica vsake tako velike krize. Zaradi izrednega črpanja denarja je pravzaprav vse ostalo tako, kot je bilo pred tem. Nevarnost, da bi se ponovilo, torej v prihodnjih letih 21. stoletja ostaja enaka.
