Slovenija je polna skrivnosti in legend. Žal so mnoge v stoletjih in desetletjih odšle v pozabo, toda nekatere še vztrajajo. V tej posebni spletni seriji Nedeljskega dnevnika z naslovom Skrivnostna Slovenija se bomo sprehodili po nekaterih med njimi. Tokrat pišemo o zgodbah, na katere nas je opozoril bralec Vito D., ki nam je poslal naslednje: »Stari starši so mi pripovedovali, da v Dravi živijo vodne pošasti, ki vsake toliko koga zvabijo na dno reke. Še posebej pogosto menda mlada lepa dekleta. Od kod ta zgodba?«
Pa smo raziskovali. Izkazalo se je, da je Slovenija pravzaprav polna takšnih zgodb in domnev o obstoju podvodnih bitij. Spomnimo se samo na Prešernovo balado Povodni mož. Ta se konča posebej znamenito in ne prav dobro za Urško, ki je prav zato postala posebej znana slovenska lepotica:
To reče, hitreje sta se zasukála,
in dalje in dalje od pôda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
plesáje v valove šumeče planila.
Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
al Uršike videl nobeden ni več.
No, Prešeren je zgodbo postavil ob Ljubljanico, a kaj lahko bi jo ob Dravo, kajti tudi tam so po nekaterih virih srečevali in videvali skrivnostna bitja, »vodnike«, ki menda že od nekdaj živijo pod vodno gladino, kamor nato zvabijo mimoidoče, plavalce ali čolnarje. Mlada dekleta so še posebej radi strašili s takšnimi zgodbami.
Vzgojni namen
Slovanska folklora jih je na splošno polna in te niso značilne samo za naše kraje.
Reka Drava je bila zgodovinsko zelo pomembna, tako za trgovske poti kot za druge dejavnosti. Nič čudnega torej, da je bila tako pomemben del zgodb tamkajšnjih prebivalcev. Sicer pa so imele zgodbe o takšnih in drugačnih pošastih praviloma vzgojni namen: otroke in odrasle so opominjale na nevarnosti, ki jih prinašajo reke, pa tudi jezera in morje. Človek se je takšnih in drugačnih voda pravzaprav zelo bal, saj so bile poplave in utopitve dokaj pogoste.
Omenili smo Prešerna. Njegov povodni mož, ki je zaplesal z Urško, je dobro znan vsakemu slovenskemu šolarju. Prešeren pa si je motiv sposodil pri Valvasorju. Oprl se je namreč na 11. in 15. knjigo Slave Vojvodine Kranjske, kjer nastopi povodni mož oziroma strah, ki živi v Ljubljanici. Tudi pri Valvasorju je pomembna vloga lepotice, ki jo pošast odnese s seboj. Ne ene ne druge do danes niso našli.
Od rusalk do vodnega konja
Kot zanimivost dodajmo še, da bolj vzhodne slovenske kulture poznajo še rusalke, ki so vodne nimfe in so prav tako nevarne ljudem – te še posebej moškim. V germanskih kulturah poznajo nikse (moškega in ženskega spola), vodne duhove, s katerimi je treba barantati za človeško dušo, medtem ko so Kelti radi pripovedovali o konju, ki prihaja iz vode, na svoj hrbet zvabi jezdeca in ga nato odpelje v globino jezera.
*
Poznate tudi vi kakšno legendo iz vaših krajev. Pišite nam na: info@nedeljski.si.
