Številni slovenski, pa tudi drugi obiskovalci, se danes odpravijo v Trst iz pravkar navedenih razlogov. Še najraje zaradi pogleda na morje in že pregovorno dobre kave in priljubljenega aperitiva (insajderski namig: Tržačani mu pravijo »spritz aperol«, številni pa raje naročijo kozarec dobre lokalne domače kapljice brez oranžnih dodatkov). Ko pa bi se komu zahotel sprehod zunaj strogega mestnega središča, ima Trst tu marsikaj ponuditi. Tudi marsikaj slovenskega se najde v njem. To nekoč največje pristanišče habsburškega imperija je namreč – mimo zgodovinsko neutemeljenih propagandnih parol »Trst je naš!« – od nekdaj tudi slovensko mesto.
Če se boste v Trst pripeljali z avtomobilom mimo Sežane in Opčin, si lahko po dolgih osmih letih čakanja spet privoščite vožnjo z openskim tramvajem. Spust z belo-modrim vagončkom vam bo prihranil iskanje parkirišča v mestu in vam ponudil nekaj nezamenljivih vedut na Tržaški zaliv in tržaške strehe. Z njim se je rad peljal tudi Srečko Kosovel in ravno med vožnjo s Krasa v mesto zapisal znamenite besede, kako lep je Trst, ako ga gledaš s spočitim, jasnim očesom (…), z neranjeno dušo.
Mogočna stavba, ki so jo tržaški Slovenci, tudi ob pomoči Hrvatov in drugih Slovanov, zgradili leta 1904 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, je danes eden od sedežev tržaške univerze, a jo je italijanska država leta 2020 vrnila Slovencem in bo v prihodnje spet njihov dom. V njeni veži je manjša stalna razstava, ki obiskovalcu predstavi nekdanje bogato življenje palače. V njej so bile gledališka dvorana s stekleno streho, ki se je delno odpirala, čitalnica, glasbena šola, banka, kavarna, hotel … V pritličnih prostorih domujeta danes mladinski oddelek Narodne in študijske knjižnice ter manjši multimedijski muzej Stik, v katerem boste lahko spoznali življenje Slovencev v Italiji.
Na bližnjem Trgu Oberdan domuje edina slovenska knjigarna v mestu, Tržaško knjižno središče, skrbno urejen prostor in nepogrešljiva postojanka za vse, ki bi se radi seznanili s svežo literarno produkcijo Slovencev v Italiji. Eno izmed boljših kav v mestu pa si lahko privoščite v vogalnem baru X v Ulici Coroneo, kjer jo Tržačani najpogosteje spijejo kar stoje ob pultu. Zanimivost: ime ulice, na kateri stoji tudi mestni zapor, poznan prav tako z imenom Coroneo, ima slovenski izvor. Gre namreč za izpeljanko iz nemške različice priimka nekdanjega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (Chrön), ki je v 17. stoletju tu imel svojo vilo in vrtove.
Če vas še ni zamikal »mainstreamovski« Veliki trg, ampak vas je med vožnjo s tramvajem navdihnil Kosovel, se lahko sprehodite do bližnjega Ljudskega vrta (Giardino pubblico de Tommasini), kjer med doprsnimi kipi Jamesa Joycea, Itala Sveva in drugih avtorjev stoji tudi Kosovelov; park je opremljen z igrali za najmlajše in mizami, ob katerih si lahko privoščite partijo namiznega tenisa, ob poletnih večerih pa tu poskrbijo za kino pod zvezdami. Ali pa si privoščite sprehod pod mogočnimi drevesi Drevoreda 20. septembra, nekdanjega Akvedota. Vidnih znamenj sicer ni, a tu je ob prehodu v 20. stoletje domovala slovenska osnovna šola, tu so leta 1927 mladi Slovenci in Hrvati ustanovili antifašistično organizacijo Borba … Danes Tržačani tu predvsem radi ob vseh urah posedajo ob mizicah barov, kavarn, picerij ali malega kioska z lokalno hrano. In če je bil to kraj, kjer še v osemdesetih in devetdesetih letih ni bilo najbolj priporočljivo na glas govoriti slovensko, saj je bilo zbirališče desničarjev in fašistov, je danes to pravi melting pot, talilni lonec, kjer odmevajo različni jeziki – italijanski, slovenski, srbski, albanski, kitajski, arabski … Trst je, z vsemi še nerešenimi izzivi, ki nam jih postavlja današnja večkulturna družba, mesto različnih skupnosti. To pa se pozna tudi v kulinarični ponudbi na drevoredu: kava, pica, sladoled, polpeti, kebab …
Avtorica je novinarka Primorskega dnevnika v Trstu in soavtorica vodnika Kako lep je Trst (ZTT, 2024).
