Več kot 30 let je že minilo, odkar je mlado in staro drlo v kinematografe na ogled filmske uspešnice Forrest Gump. Bili so pač časi, ko ni bilo druge možnosti kot dobri stari kino, če niste hoteli čakati vsaj leto ali več, da je film prišel na videokaseto. In še danes, tri desetletja kasneje, film, kot še peščica drugih podobno kultnih, buri duhove in sproža debate. Med drugim o tem, zakaj je Forrest Gump na neki točki začel teči in je nato tekel natanko tri leta, dva meseca, 14 dni in 16 ur. Da, dejansko na različnih spletnih straneh potekajo različne debate in argumentacije takšnih in drugačnih razlogov ter iskanja globljega smisla v tem, zakaj je Forrest Gump začel teči in zakaj je tekel toliko časa.
Podobnih ugibanj in debat pa zagotovo ni okoli dejanja možakarja po imenu Karl Bushby. Dejanja, ki vsaj na daleč spominja na omenjeno početje filmskega junaka. Ko je takrat 29-letni Anglež iz mesta Hull, dotedanji vojaški padalec, 1. novembra 1998 na jugu Čila pri mestu Punta Arenas stopil na prašno cesto, je bil njegov cilj jasen in vsem znan: na nogah, peš, sam, brez ekipe, ki bi ga spremljala, prehoditi pot okoli sveta. S strogimi pravili, ki so prepovedovala uporabo prevoznega sredstva že za en sam meter. To je pomenilo, da ni smel sesti v avto, na vlak, ladjo ali letalo, niti ne na kolo ali skiro. Vsak kilometer je moral opraviti s svojo močjo – peš ali, če ni šlo drugače, s plavanjem. Imel je torej le svoje noge, nekaj skromne opreme in trdno obljubo samemu sebi: da se bo peš vrnil domov, v Hull v Angliji. »Ko sem začel, sem stal na cesti, ki je bila dolga več kot 58.000 kilometrov, in nisem imel pojma, kako mi bo uspelo,« se spominja danes, ko mu sicer še ni uspelo, a je zdaj, po skoraj 30 letih, dejansko na »ciljni ravnini«. V začetku letošnjega maja je namreč stopil na Bosporski most v Carigradu in s tem uradno zapustil Azijo ter prvič po 27 letih znova stal na evropskih tleh. »Vedno sem vedel, da bo težko, nisem pa si znal predstavljati, da bo trajalo skoraj trideset let,« je dejal ob tem in napovedal, da prihod domov in s tem konec odprave, ki jo je poimenoval Goliath Expedition, načrtuje sredi septembra 2026. Torej čez eno leto.
Edini spremljevalec: Zver
Če bo takrat dejansko prispel na cilj, bo to pomenilo, da je bil Bushby pri 57 letih starosti na poti okoli sveta skoraj polovico svojega življenja. Pa čeprav je sprva načrtoval, da bo pot trajala »vsega« osem let! A mu je že kmalu postalo jasno, da tako gladko ne bo šlo. Že začetek v Južni Ameriki je bil precej zahtevnejši od pričakovanj. Pot ga je najprej vodila skozi Patagonijo, kjer se veter nikoli ne ustavi, čez Ande, kjer je moral premagovati višino, mraz in osamljenost, a se je tudi vse to zdelo kot pravi sprehod skozi park v primerjavi s tem, kar ga je čakalo v nadaljevanju. Ko je denimo najprej prišel do severa celine in prve resne preizkušnje – Panamske zemeljske ožine. To je območje med Kolumbijo in Panamo, ki velja za eno najbolj neprehodnih točk na svetu. Tam ni cest, ni poti, le džungla, močvirja, reke in nevarnosti, ki jih prinašata narava in človek. Divje živali, bolezni, pa tudi oborožene skupine in tihotapci so mu vsak dan postavljali vprašanja o smiselnosti nadaljevanja, a po več tednih bojev s tropsko vlago in nenehnim strahom pred napadi mu je vendarle uspelo. »Panamska ožina je bila res prava lekcija. Če jo želiš preživeti, se moraš sprijazniti s tem, da ne boš ti tisti, ki postavlja pravila, temveč je to džungla. Vse, kar lahko storiš, je, da sprejmeš njen ritem,« se je spominjal tega dela poti.
Potem ga je pot vodila po Severni Ameriki, kjer so bili dolgi odseki ameriških cest naporni na drug način – monotoni, z neskončnimi ravninami, po katerih je dan za dnem vlekel svoj voziček, ki mu je vmes nadel tudi ime: Zver. No, sever celine je znova prinesel preizkušnjo, ob kateri so vse prejšnje na njej delovale kot nedeljski sprehod – prehod čez Beringov preliv. Tam, kjer je Severna Amerika najbližje Aziji, je med obalama okoli 85 kilometrov morja, ki pozimi sicer zamrzne, a je led tudi v za hojo najugodnejših razmerah skorajda neprehoden. Neprestano je namreč »v gibanju« in razpokan, a v sodelovanju z ruskim raziskovalcem Dimitrijem Kiefferjem je Bushbyju leta 2006 uspelo nemogoče – prečkati Beringov preliv peš, prek ledenih polj, kar je bil zgodovinski trenutek, saj tega pred njima uradno še ni storil nihče, medtem ko nekateri viri navajajo, da je v obratni smeri pred leti to že uspelo dvema Rusoma, očetu in sinu. Kakor koli, ker je Bushby v Rusijo vstopil ilegalno, so ga oblasti kmalu po zgodovinskem dosežku aretirale in dolgo časa mu je grozil izgon iz države. A se je na njegovo srečo v zgodbo vmešal sam vrh britanske politike, ob njem pa tudi ruski poslovnež Roman Abramovič, takratni lastnik londonskega nogometnega kluba Chelsea in hkrati guverner regije Čukotka, kjer je Bushby vstopil v Rusijo. Tako je vendarle dobil vizum, a se je njegova pot vseeno začela vleči, saj je v prihodnjih letih na različna dovoljenja za prečkanje tako ali drugače občutljivih območij moral čakati tudi po več mesecev, celo let.
Preplaval Kaspijsko morje
Pred naslednjo navidez nemogočo nalogo se je tako znašel lani v Kazahstanu. Od tam sta namreč do Evrope po kopnem vodili dve poti, a bi pri prvi moral skozi Rusijo, pri drugi skozi Iran, obe državi pa sta mu odrekli gostoljubje. Edina možnost je tako bila, da preplava Kaspijsko morje, in to v dolžini kar 300 kilometrov. S pomočjo dveh azerbajdžanskih plavalcev in podporne ekipe se je odpravil na najtežji podvig v svojem življenju, težji tako od Panamske ožine kot od Beringovega preliva. Plaval je dvakrat na dan po tri ure in v 31 dneh dosegel obalo Azerbajdžana. »Nikoli si nisem mislil, da bom moral plavati, a sem hkrati vedel, da bom, če ne bom poskusil, moral pot opustiti. Kar pa po vseh teh letih ni prišlo v poštev,« je povedal.
Ko je torej letos spomladi po vseh zapletih stopil na staro celino, je pričakoval, da ga bo prevzela nepopisna sreča, namesto tega pa … »Čustva so mešana,« je dejal. »Po eni strani res čutim neverjetno veselje, da sem končno spet v Evropi, po drugi pa občutek praznine, ker vem, da se bo to dolgo potovanje zdaj res kmalu končalo. Skoraj trideset let je bilo to moje življenje, moj cilj. Zdaj pa bo tega konec.« A še preden se to zares zgodi, ga po precej enostavni poti skozi Balkan in naprej zahodno Evropo morda čaka še zadnja zahtevnejša preizkušnja – Rokavski preliv. Če mu bo uspelo pridobiti dovoljenje, da bi ga lahko prehodil skozi servisni rov pod železniškim predorom, težav sicer ne bo, če dovoljenja ne bo dobil, pa bo moral poiskati drugo rešitev. »Veliko ljudi misli, da je najtežje hoditi. A v resnici je najtežje dobiti dovoljenje, da lahko hodiš,« se je pošalil in dodal, da je na svoji poti pogosto imel občutek, da je birokracija večja ovira kot vse gore in oceani, džungle in prašne ceste.
