Praznični program v Celju se pravzaprav gradi in nadgrajuje že petindvajset let. V njem ne manjka tradicije, kulturne dediščine, vključevanja lokalne skupnosti in pravljičnosti. S temi besedami je direktorica Zavoda Celeia Celje Maja Voglar ponazorila, kako dolg je bil v resnici proces, ki je Celju letos prinesel naziv evropskega božičnega mesta 2025, in sicer kot edinemu in prvemu slovenskemu mestu doslej.
Toda vse se je začelo nekoč kot v pravljici, z iskreno željo, da mesto, ki je spalo in zaspalo, v katerem se je tarnalo in je vladalo prepričanje, da se ne da nič narediti, ponovno zaživi. Da se ljudje vrnejo v mesto, četudi le na sprehod. Potem je Vladimira Skale, pred 25 leti mestna svetnica, predlagala, da bi v Celje prišle vile, da bi se skozi mesto zapeljala kočija, da bi ustvarili pravljični svet, narejen za otroke. Naj se je ideja slišala še tako neverjetna, drzna in tudi kanček nora, kot se spominja danes Vladimira Skale, avtorica Pravljične dežele, se je ob podpori ključnih posameznikov uresničila. V vseh teh letih je dobila Pravljična dežela kar nekaj posnemovalcev, toda pravega ključa in formule ni uspelo najti še nikomur. Če boste v teh dneh Celjane pocukali za rokav, ali vedo, da je Celje postalo evropsko božično mesto, ni nikogar, ki bi mu ta novica ušla. In ne le to, tisti bolj zgovorni se strinjajo, da si je mesto to nagrado zaslužilo. Obisk to potrjuje. Še nikoli ni bilo ob otvoritvi in prižigu lučk toliko ljudi kot prav letos, kakih 7000 jih je prišlo. Na glavnih ulicah, ki v križu tečejo proti železniški postaji in Glavnemu trgu proti Savinji, se je trlo ljudi. Nepregledna množica.
Za Majo Voglar je to potrditev, kajpak, da delajo dobro, da je usmeritev prava. Za nagrado evropskega božičnega mesta so se potegovali že lani, toda niso bili izbrani. »Ni tako enostavno prejeti to nagrado,« potrdi direktorica, »prav zato smo zelo ponosni, da nam je letos uspelo. Prijavili smo se z letošnjim programom Pravljičnega Celja. Se pa po drugi strani tudi zavedamo, da bodo naslednje leto oči še toliko bolj uprte v nas.« V Celju se bo v letošnjem decembru odvilo kar 65 dogodkov.
Kroženje po mestu
V toplem lesenem ambientu sredi mestnega vrveža – domačini mu pravijo kar dnevna soba – kjer diši po kuhanem vinu, Maja Voglar obudi pretekle poteze, ki so pripeljale Celje do tega prestižnega naziva. »Še pred tremi leti je program Pravljičnega Celja potekal v tej linearni ulici, to je Stanetovi ulici, ki vodi proti Glavnemu trgu. Tu so bile tudi stojnice, medtem ko so se večji koncerti odvijali na Krekovem trgu. Potem pa smo začeli razmišljati, da bi dogajanje razširili, kajti mestno jedro Celja je krasno. Božični sejem, ki mu pravimo Zakladnica daril, smo prestavili na drugi dve ulici in s tem dosegli, da so začeli ljudje bolj krožiti po mestu. Vsako leto smo naredili analizo, da bi videli, kaj še manjka.«
In kaj je manjkalo? »Svetlobni elementi,« je jasna Voglarjeva. In so jih dodali. Nato se je izkazalo, da je pomembna tudi dnevna krasitev, kajti ljudje pridejo v mesto tudi podnevi. Dodali so jo in danes ni več treba čakati na temo, da bi začutili praznično vzdušje. Ne le lučke, ki zasvetijo ponoči, večje in manjše bunkice po drevesih, smrečice, smerokazi, ki obiskovalce usmerjajo na različna prizorišča, ogromne laterne z različnimi notranjimi dekoracijami, okrašeni avtomobili, fototočke, zvočna kulisa, ki se v ozadju ves dan širi po mestu, praznične izložbe trgovin in gostincev ter kalejdoskop so tisti elementi, ki dajejo mestu draž tudi podnevi.
»Oživili smo nekatere dele mesta, ki prej niso bili živi, ter tako povezali in oživili celo mesto. V mestnem parku je drsališče in krasen program, nabrežje Savinje je okrašeno z lampijoni, ki jih naredijo šolarji, pri knjižnici in Knežjem dvoru smo postavili severni pol, kar se lepo dopolnjuje z bralnimi in pravljičnimi uricami za otroke. Ves čas sodelujemo s celjskim gradom, okrepili smo gostinsko ponudbo, pri čemer se zavedamo, da lahko na tem področju naredimo še več,« razlaga dalje Maja Voglar.
Toda ne le z okrasitvijo, Celje si je naziv evropskega božičnega mesta prislužilo tudi z domiselnimi vsebinami in vključenostjo lokalne skupnosti v njihovo nastajanje. Koncerti ostajajo, toda poleg njih so začeli pripravljati po mestu manjše dogodke, ki se začnejo že ob štirih popoldne. Naj so to glasbeni nastopi, balet v izložbi, ulične animacije ali oživitev praznih poslovnih prostorov z delavnicami, kakršna je peka piškotov. Taki manjši dogodki dajejo mestu polnost, življenje in mestni utrip.
V okrasitev mesta in dogajanje so vedno vpeti tudi domačini. Tisti, ki imajo kakšno odvečno smreko, jo lahko vsako leto podarijo mestu, na drugi strani pa so manjše tako imenovane žive smrečice, ki jih po koncu praznikov ponovno zasadijo. Nekateri mestni ponudniki se vsako leto prilagodijo rdeči niti mestne okrasitve. Tako boste letos vsepovsod zasledili tudi rdeče pentlje. Mestni umetniki in kreativci soustvarjajo in izvajajo program, neki mestni galerist denimo prav vsak dan postavi v izložbo drugo sliko.
Pravljice in vile, to je dovolj
Srce Pravljičnega Celja je od nekdaj Pravljična dežela, ki nagovarja najmlajše. Postala je edinstvena, unikum, ki ga ni mogoče kopirati. Letos praznuje 25 let in je čedalje bolj obiskana. Vrata odpre 20. decembra in potem do konca leta razveseljuje najmlajše z vilami, pravljicami, prihodom Božička in dedka Mraza, kočijo, silvestrovanjem za otroke.
Formula je v resnici preprosta: srčnost in iskrenost. Posamezniki, ki vsa ta leta čutijo predvsem veliko odgovornost, da peljejo Pravljično deželo dalje in otrokom ustvarjajo čarobnost. Srce Pravljične dežele se ohranja z izborom pravljičnih animatorjev na javni avdiciji, kar pomeni, da ima možnost sodelovati vsakdo, ki si to želi. Program začne nastajati že septembra v sodelovanju s šolami in lokalno skupnostjo. V dnevni postavitvi sodeluje 24 ljudi, pravljičnih junakov je 11, potem so tu še vlakovne vile na pravljičnih vlakih, ki vsako leto vozijo iz Velenja, Ljubljane in Maribora v Celje. Nekateri posamezniki so že četrt stoletja vpeti v delovanje Pravljične dežele in v tem času so doživeli veliko vsega.
»Vmes pa se zgodijo čudovite stvari, tudi pravljične. Pride kakšen otrok ločenih staršev ali je kakšen osamljen in ga pocrkljamo. Zelo dobro se spomnim fantka, ki je prišel sam v Pravljično deželo in ko je odhajal z darilom, je bila vrečka tako velika, da se njega sploh ni videlo, samo vrečka se je majala med njegovo hojo. Včasih pa pride kdo in samo stoji. Zanj zaživi ta pravljični svet. Takrat Pravljična dežela upravičuje ves namen in čas,« potrdi Vladimira Skale.
Celje ima to kvaliteto, da služi otrokom. »Odmikamo se od staršev, ki hočejo vedno več in novo. Pravljična dežela je pristna, topla, spoštljiva, želimo, da se otroci počutijo tu varne in vključene. Da se vsakemu zdi, da lahko uresniči svoje sanje in želje, ki jih takrat še resda nima, jih pa lahko doživi. Pravljična dežela je tako izjemna ravno zato, ker je ne moreš kupiti.«
