Zgodovina ZDA se je začela, ko je trinajst britanskih kolonij leta 1776 razglasilo svojo neodvisnost od Velike Britanije. Mlada država je poleg ustave želela imeti tudi enotno denarno enoto, da bi olajšala trgovino in zmanjšala kaos z različnimi valutami. Na trgu je bilo veliko britanskih funtov in še več španskih srebrnih dolarjev, ki so se razširili v kolonialnem obdobju v novem svetu.
Prav španski srebrniki so bili v navdih pri snovanju podobe ameriškega dolarja, ki je postal uradna valuta ZDA natančno na ta dan leta 1792 ob sprejetju zakona o kovnici. Španski srebrnik je bil priljubljen, ker je vseboval pravo srebro, zaradi tega je imel tudi stabilno vrednost. Prvi ameriški dolarji so bili prav tako iz srebra, v manjšem obsegu so jim primešali celo zlato.
Dolar je danes uradna valuta v različnih državah po svetu, poleg ZDA še v Avstraliji, Kanadi, na vzhodnih Karibih, v Liberiji, Hongkongu, na Novi Zelandiji in v Singapurju, za svojo valuto pa so ga vzeli tudi Portoriko, Ekvador, Salvador, Ameriška Samoa, Ameriški in Britanski Deviški otoki ter britansko čezmorsko ozemlje Otoki Turks in Caicos. Vsi označujejo dolar s simbolom $.
Kdo si je izmislil dolar
Ameriškega dolarja si ni izmislil en sam človek, je bil pa za njegov nastanek ključen Alexander Hamilton, vojaški častnik in prvi ameriški minister za finance med letoma 1789 in 1795 oziroma med predsedovanjem prvega predsednika ZDA Georgea Washingtona. Bil je glavni arhitekt ameriškega finančnega sistema in zagret zagovornik enotne valute, s katero bi stabilizirali gospodarstvo. Med snovalci dolarja je bil tudi Thomas Jefferson, ki je podpiral decimalni sistem za enostavnejše računanje (denimo sto centov je enako enemu dolarju).
Do leta 1791 je bila vrednost dolarja neposredno vezana na zlato in srebro, med letoma 1792 in 1873 pa je imel podlago v obeh kovinah v fiksnem razmerju petnajst proti ena. Sčasoma se je vpliv srebra na vrednost dolarja vse bolj zmanjševal. Abraham Lincoln je med ameriško državljansko vojno leta 1862 podprl izdajo uradne valute in bankovcev v imenu zvezne vlade. Ti bankovci so bili še v zeleni barvi, šele leta 2003 je dolar dobil tudi barvane različice bankovcev. Dolar je še danes glavna rezervna valuta.
Beseda dolar sicer izvira iz »thaler« (nemško: Joachimsthaler), gre za srebrnik, ki so ga v 16. stoletju kovali v češkem mestu Joachimsthal (današnji Jáchymov). Thaler je postal priljubljen po vsej Evropi, v angleščini pa je sčasoma zazvenel kot »dollar«. Izmislek dolarja je torej rezultat zgodovinskega vpliva evropskih valut in odločitev tvorcev ZDA. Američani uporabljajo za dolar pogovorni izraz »buck«, kar izvira iz trgovine s krznom v kolonialnem obdobju. Ustaljen termin je tudi »grand«, ki pomeni tisoč enot valute, vključno z dolarji.
Srebrniki in zlatniki iz kovnice
Čisto prvi srebrni ameriški dolar je bil skovan v prvi kovnici v Philadelphii leta 1794. Poimenovali so ga »Flowing Hair Dollar«. Na njem je motiv ženske z razpuščenimi lasmi, ki simbolizira svobodo, medtem ko je na hrbtni strani odtisnjen orel. Tehtal je skoraj 27 gramov. Tistega leta so skovali le 1758 srebrnih dolarjev, danes pa lahko po zaslugi visoke tehnologije izdelajo na tisoče kovancev na minuto. Ti prvi kovanci so danes izjemno redki in dragoceni; enega so prodali za več kot deset milijonov dolarjev.
Skovali so jih ročno in z mehanskimi stroji. Srebro in zlato so v kovnico prinašali posamezniki ali rudarji. V pečeh so kovino stalili in jo ulili v kovinske palice oziroma ingote. Te so ročno ali s preprostimi stroji sploščili, nato pa s posebnimi udarnimi orodji izrezali kroge in vanje s kovniško matrico vtisnili motive – portret, leto, napise. Kovance so na koncu stehtali in tehnično preverili. Nepravilne primerke so stalili in jih ponovno obdelali. Lahko bi rekli, da je bil dolar nekoč umetniški in obrtni izdelek, danes pa je tehnološko natančen produkt, ki ga kujejo v milijonskih količinah. Predlani so denimo skovali 200 milijonov kovancev za en dolar. Ti seveda niso več zlati, temveč pozlačeni, izdelani so iz zlitine bakra, cinka in niklja. Današnje modernizirane kovnice najdemo v več zveznih državah ZDA, denimo v Philadelphii, Denverju, San Franciscu.
Od kovanca do papirja
Skoraj sedemdeset let je moralo še miniti, da so Američani po kovancih dobili tudi svoj prvi papirnati dolar. Pojavil se je leta 1862 med ameriško državljansko vojno, ko je vlada potrebovala denar za financiranje vojske, kongres pa ga je poimenoval »Greenbacks« (zaradi zelenega odtisa na zadnji strani). Prva serija je bila bankovec za en dolar s portretom Salmona P. Chasa, takratnega finančnega ministra, ki je nadzoroval izdajo prvega papirnatega dolarja. Natisnili so jo v Bureau of Engraving and Printing, kjer še danes tiskajo vse ameriške bankovce. Američani dolgo časa niso zaupali papirnatemu denarju, čeprav so že pred tem uporabljali nekakšne vrednostne papirje, ki so jih izdajale zasebne banke in so se imenovali »bank notes«, vendar so bili neusklajeni, vrednost pa je pogosto upadala.
Med zanimivostmi omenimo še to, da so natisnili celo bankovec za 100.000 dolarjev, gre za bankovec z najvišjo nominalno vrednostjo, ki so ga v ZDA kdaj izdali. To se je zgodilo leta 1934, na njem je bil portret Woodrowa Wilsona, 28. ameriškega predsednika. Bankovci so bili natisnjeni v manjši količini, šlo je pravzaprav za zlati certifikat in niso bili namenjeni javnosti. Uporabljali so ga le za izvajanje transakcij med enotami ameriške centralne banke, pomagal pa je pri prenosu ogromnih zneskov zlatih rezerv med bankami po uvedbi zakona o zlatih rezervah leta 1934, ko so v ZDA centralizirali zlato. Po koncu uporabnosti so skoraj vse uničili, razen nekaj primerkov, ki jih danes hranijo v muzejih oziroma pri ameriški vladi.
