Toda v Kerali je za ženske, od katerih se običajno pričakuje, da se držijo tradicionalnih in za ženske predpisanih norm, bodibilding še vedno tabu. Fotografinjo Keerthano Kunnath, ki živi in dela v Londonu, je navdušila volja ene od tekmovalk, da je svoj čas posvetila športu in da hkrati zavestno kljubuje normam konvencionalne družbe, pa tudi željam svoje družine. »V Indiji, kjer smo snemali, bodibilding ni običajna stvar,« je Kunnath pojasnila za portal CNN. »Težko bi temu rekli 'skupnost', ker je še dokaj nova in vanjo je vključena le peščica najbolj pogumnih in vztrajnih deklet.«

Šele v zadnjih nekaj letih so tekmovalke po vsej Indiji pri Mednarodni zvezi za fitnes in bodibilding uspele doseči status profesionalnih športnic. Tako je Deepika Chowdury, nekdanja molekularna biologinja, leta 2016 postala prva Indijka, ki ji je to uspelo. Kunnathovo je sprva zanimalo raziskovanje borilne veščine kalaripayattu, ki jo izvajajo tako moški kot ženske in izvira iz Kerale. A potem, ko je ugotovila, da so se ženske raje osredotočale na večanje mišične mase, se je odločila, da predstavi bodibilding.

Tekmovalke, ki jih je fotografirala za serijo fotografij z naslovom »Not What You Saw«, se med seboj niso dobro poznale, vendar so druga za drugo vedele prek družbenih medijev in tekmovanj. »Vsakič, ko sem navezala stik s tekmovalko in ji omenila, da sem pred njo že fotografirala sotekmovalko, je bil odziv jasen - 'O moj bog, poznam jo - njeno telo je osupljivo. Njena stegna so nora,« je povedala v smehu in dodala: »Zdelo se je kot vzajemno občudovanje.«

Predanost športu

Za

Bhumiko Kumar, ki je stara 22 let in živi v mestu Kochi v Kerali, so treningi za tekmovanja v bodibildingu izpolnili njeno življenjsko željo, da postane športnica. Gre za uresničitev sanj, ki jih je imela že kot deklica. Dobitnica zlate medalje na lokalnih lepotnih tekmovanjih se opisuje kot neaktiven otrok v zgodnji mladosti. »Starši mi niso dovolili, da bi se zunaj igrala z drugimi otroki. Zato v šolskih dneh nisem bila preveč fizično aktivna. Zaradi tega nisem bila dovolj vzdržljiva,« je v pogovoru za omenjeni portal povedala Kumar. Kot odrasla oseba je našla rešitev za vadbo prek videoposnetkov vadb, objavljenih na kanalu youtube. V fitnes si je prvič upala stopiti šele »po številnih prepirih z družino«. Čutila je, da jo vleče v poklicno tekmovanje, a tudi pred enim letom je bila razdvojena glede tega, ali naj se športu popolnoma posveti. »Dvomila sem, ali si sploh želim stopiti na tekmovalni oder,« je rekla in nadaljevala: »Potem sem se končno odločila za to in spoznala sem svojega trenerja, s katerim od takrat tudi redno treniram.«

Kunnath se je z vsako od svojih deklet, ki jih je fotografirala, najprej pogovarjala po telefonu. Šele nato se je z njimi osebno srečala, saj je le tako lahko slišala in bolje razumela njihovo zgodbo na poti k temu, da so postale profesionalne športnice. Kumarjeva ni edina ženska v seriji fotografij, katere sorodniki so se čutili upravičene do vpletanja v njene osebne odločitve. »Veliko jih je čutilo pritisk družine in sorodnikov: 'Kako dovolite svoji hčerki, da gre v prostor, kjer delajo na svojih mišicah? Razkazujejo svoja telesa',« je le nekaj komentarjev, ki so jih tekmovalke izpostavili v pogovoru s fotografinjo.

Herojski portreti

Ženske bodibilderke v Kerali v ta šport vstopajo pod visokim pritiskom. V bodibilderstvu prevladujejo moški, zato so tudi trenerji vajeni delati predvsem z moškimi bodibilderji. Ena od Kunnathovih modelov, 25-letna Sandra A. S., trenira že štiri leta in je tudi sama trenerka ambicioznim bodibilderkam. Upa, da jim bo s svojim znanjem in izkušnjami lahko pomagala premagati ovire, ki jih imajo tekmovalke z osvajanjem kvalifikacijskih vstopnic za profesionalna tekmovanja na mednarodnih prizoriščih.

Ko je Kunnath vizualizirala serijo svojih fotografij, se je obrnila k ikonografiji indijskih boginj, s katerimi se je srečala v otroštvu. »Še vedno se spomnim, da sem imela plakate boginj, ki so stale pred čudovitimi ozadji, ki so nagovarjali k spokojnosti,« se je spominjala. V sodelovanju z lokalnim stilistom Eltonom Johnom je Kunnath iskala neseksualizirane, herojske portrete z umirjenimi pasteli in padajočimi tkaninami. Izogibala se je oblačilom za telovadnico in barvitim kopalkam, ki jih bodibilderke nosijo na tekmovalnem odru. »So izjemno mišičasta, močna in samozavestna dekleta, a vseeno nosijo v sebi žensko mehkobo,« je dejala Kunnath. Fotografinja je ugotovila, da bolj ko bodibilderka izklesa svoje mišičasto telo, bolj jo obravnavajo kot »res močno, zastrašujočo osebo«, vendar to ni vedno tako.

Od kar je začela s serijo fotografij, si Kunnath prizadevala podpirati svoje modele. Tudi zato se sama udeležuje njihovih tekmovanj in fotografira njihove profesionalne nastope. Vse v zahvalo, ker so ji zaupale. »Za mesto na tekmovalnem odru so se morale boriti, še prej pa so svoje telo morale izklesati do te mere, da so lahko na ta oder sploh stopile,« je dejala in dodala, da je take zgodbe treba širiti v svet, dekletom pa priznati vso veličino, predvsem pa pogum.