Redka letala se lahko primerjajo z ameriškim B-17, legendarno »letečo trdnjavo«. Ta štirimotorni bombnik je odigral ključno vlogo v zavezniški strategiji bombardiranja nacistične Nemčije in postal simbol ameriške industrijske moči ter odločnosti v boju proti silam osi.

Vzdevek B-17 ni naključen. Oborožen je bil kot prava trdnjava, z nameščenimi težkimi strojnicami kalibra .50 (12,7 mm) v nosu, repu, na bokih ter v hrbtnih in trebušnih kupolah. Desetčlansko posadko (od tega štirje strelci) je pred šrapneli vsaj delno ščitil oklep, rezervoarji za gorivo pa so se ob zadetku lahko sami zatesnili. Posebej mogočna in prepoznavna je bila spodnja, popolnoma vrtljiva sferična kupola, »sperry«, ki je imela dve strojnici.

Psihološki občutek varnosti

Ta močna oborožitev ni bila zgolj tehnična prednost. Posadkam je dajala ključen psihološki občutek, da niso le nemočne tarče nemških lovcev, temveč se lahko aktivno branijo in udarijo nazaj. Kljub temu so imeli strelci, zlasti v trebušni kupoli in repu, najnevarnejša mesta, saj je bil izhod iz tesnih položajev v primeru nevarnosti počasen in težaven.

Čeprav so drugi bombniki, kot je bil B-24 liberator, lahko nosili večji tovor bomb, je B-17 slovel po svoji izjemni odpornosti na poškodbe in je bil zato bolj priljubljen med posadkami. 

B-17 je bil zasnovan za tvegano nalogo: natančno dnevno bombardiranje strateških ciljev, predvsem nemških industrijskih obratov, kot so tovarne letal in rafinerije, s čimer so oslabili vojaško moč Tretjega rajha in njegovo letalstvo. Sile osi niso imele primerljivega težkega bombnika za takšne dolge in zahtevne misije. 

Ti bombniki so leteli v skrbno načrtovanih formacijah, znanih kot »combat box«. Razdalje med letali so bile izračunane tako, da so lahko njihovi strelci združili ognjeno moč in ustvarili smrtonosne obrambne cone (Nemci so jim rekli »oblaki smrti«), skozi katere so morali prodreti napadajoči lovci. Kljub robustnosti pa B-17 ni bil neranljiv. Neposredni čelni napad je bil zelo nevaren, saj je lahko ena sama serija izstrelkov ubila pilota za steklenim nosom letala.

Odziv Nemcev

Nemci so se odzvali z razvojem močnejšega orožja za lovce. Namesto strojnic so začeli vgrajevati 20- in 30-milimetrske topove, ki so lahko povzročili večjo škodo. Eksperimentirali so tudi z zračnimi minami in celo z raketami zrak-zrak, nameščenimi pod krili lovcev, da bi razbili zavezniške bombniške formacije. Vendar pa je ta težja oborožitev pogosto zmanjšala okretnost nemških lovcev, kar je postalo ključno, ko so se pojavili zavezniški spremljevalni lovci.

Med počivanjem na britanskem letališču

Med počivanjem na britanskem letališču / Foto: Avtor neznan/PD

 

Prelomnico v zračni vojni nad Nemčijo so prinesli lovci dolgega dosega, zlasti P-51 mustang, konec leta 1943 in v letu 1944. Ti lovci so lahko spremljali bombnike B-17 globoko v nemški zračni prostor in nazaj, se spopadali z nemškimi lovci in drastično zmanjšali do takrat pogosto katastrofalne izgube bombnikov. 

Uspeh v vojni je sicer terjal strašen davek. Posadke bombnikov B-17 so se soočale z izjemnimi nevarnostmi: poleg stalne grožnje sovražnih lovcev in protiletalskega ognja so se borile še s skrajnim mrazom na višinah (temperature so padle tudi pod -40°C), pomanjkanjem kisika in nenehnimi vibracijami. Misije brez lovskega spremstva, zlasti v letih 1942-1943, so mejile na samomorilske.

Črni četrtek

Napadi na tovarne v Schweinfurtu leta 1943 so bili še posebej brutalni. Zlasti druga misija 14. oktobra 1943, znana kot »črni četrtek«, je bila katastrofalna. Od okoli 290 poslanih bombnikov B-17 jih je bilo sestreljenih 60, še mnogo več pa jih je bilo poškodovanih. Na stotine članov posadk je umrlo ali padlo v ujetništvo. Te ogromne izgube so prisilile ameriško zračno armado, da začasno opusti globoke dnevne napade brez spremstva, dokler ni bilo spomladi 1944 na voljo dovolj lovcev P-51.

Skupno je bilo v tovarnah, kot je bila Boeingova v Seattlu, zgrajenih približno 12.700 teh letal.

Prototip B-17 je prvič poletel že 28. julija 1935. Kljub nesreči med kasnejšim testiranjem, ki je upočasnila začetek proizvodnje, je postal temelj ameriških strateških bombniških sil v Evropi. Skupno je bilo v tovarnah, kot je bila Boeingova v Seattlu, zgrajenih približno 12.700 teh letal – osupljiv dosežek, ki priča o izjemni mobilizaciji ameriške industrije med vojno.

Čeprav so drugi bombniki, kot je bil B-24 liberator, lahko nosili večji tovor bomb, je B-17 slovel po svoji izjemni odpornosti na poškodbe in je bil zato bolj priljubljen med posadkami. 

Priporočamo