Bilo je 8. septembra 1944. V londonskem predmestju Chiswick, natančneje na ulici Staveley Road, je bil miren zgodnjejesenski večer. Prebivalci so bili sicer utrujeni po petih letih vojne in nočnih bombardiranj, toda tisti večer na nebu ni bilo slišati zloveščega brnenja nemških bombnikov heinkel ali messerschmitt. Tudi sirene za zračni alarm so molčale. Radarski operaterji ob Rokavskem prelivu niso zaznali ničesar.
Nato pa je, natanko ob 18.43, svet raztrgalo.
Ogromna eksplozija je v tisočinki sekunde izbrisala več hiš, uničila ulico in na mestu, kjer je še trenutek prej stalo mirno predmestje, izdolbla krater, širok dvanajst in globok devet metrov. Ubitih je bilo več ljudi, med njimi triletna deklica Rosemary Clarke in 68-letna Ada Harrison, ki je ravno kuhala čaj. Toda preživele je poleg uničenja pretresel neki drugi, povsem fizikalen fenomen, ki ga niso znali pojasniti. Šele sekundo ali dve po tem, ko je eksplozija že odjeknila in so opeke že deževale z neba, je do njih prihrumel grozljiv, parajoč zvok padanja. Zvok je zaostajal za uničenjem.
To ni bila napaka v človeškem zaznavanju. To je bila fizika v svoji novi, najsmrtonosnejši obliki. Udarec je prišel hitreje od zvoka, saj je skrivnostno orožje potovalo s hitrostjo več kot 3000 kilometrov na uro, visoko v stratosferi, kamor ni segel radar. Tistega jesenskega večera je nacistična Nemčija z obale okupirane Nizozemske na London izstrelila V-2 (vergeltungswaffe 2 – maščevalno orožje 2).
Trenutek groze
Toda ta trenutek groze je v sebi nosil še eno, na videz absurdno in globoko tragično zgodovinsko težo, ki se je takrat ni zavedal nihče: štirinajst metrov visoka in trinajst ton težka raketa, ki je padla na London, je bila prvi objekt, ki ga je ustvaril človek in je pred svojim padcem zapustil zemeljsko atmosfero ter se dotaknil roba vesolja.
Zgodovina raziskovanja vesolja – tista romantična epopeja, ki jo danes povezujemo s sijočimi belimi skafandri, zastavami na Luni in orkestralno glasbo – se torej ne začne z navdihujočim odštevanjem v Sovjetski zvezi ali Združenih državah Amerike oziroma, kot dandanes, v Houstonu. Začne se s krvjo na ulicah, z mračnimi predori, s faustovskimi pakti in z grozljivim spoznanjem, da je ista tehnologija, ki nas je osvobodila gravitacije, nastala z izključnim namenom uničevanja ljudi.
Da bi razumeli genezo te smrtonosne, tehnološko prelomne naprave, pa se moramo vrniti še skoraj pol stoletja v preteklost in tisoče kilometrov stran od Londona ali Nizozemske. Vesoljska doba se namreč tudi ni začela v laboratorijih, temveč v megli ruske pravoslavne mistike in filozofije.
V poznem 19. stoletju je v moskovskih intelektualnih krogih deloval nenavadni mislec po imenu Nikolaj Fjodorov. Delal je kot knjižničar v knjižnici Rumjancev in bil je utemeljitelj tako imenovanega ruskega kozmizma. Kozmizem je bilo eno najbolj fascinantnih in najbolj norih filozofskih gibanj v zgodovini – divja mešanica krščanske teologije, marksistične utopije in slepe vere v absolutno moč znanosti.
Fjodorov je verjel v nekaj radikalnega: trdil je, da smrt ni neizogibna naravna danost, temveč zgolj bolezen, ki jo bo človeštvo prej ali slej pozdravilo. Šel je še dlje. Trdil je, da je končna moralna dolžnost človeške civilizacije, da s pomočjo znanosti izračunamo in zberemo vse atome naših prednikov ter jih dobesedno in fizično obudimo od mrtvih.
Toda ta teološko-znanstveni koncept je naletel na nepremostljivo prostorsko oviro. Če bi človeštvo res premagalo smrt in hkrati obudilo vse milijarde ljudi, ki so kadar koli živeli, bi na Zemlji zmanjkalo prostora. Kje bi vsi ti vstali mrtveci živeli? Fjodorov je imel preprost, neizprosen odgovor: osvojiti in kolonizirati moramo vesolje.
Med mladimi geniji, ki so zahajali v njegovo knjižnico in poslušali te divje teorije, je bil tudi plah najstnik iz province – Konstantin Ciolkovski. Pri desetih letih je zbolel za škrlatinko in skoraj popolnoma oglušel. Zaradi gluhosti ni mogel hoditi v običajno šolo, zato se je umaknil v osamo, v svet knjig, matematike in sanjarjenja. Kot odrasel moški se je zaposlil kot vaški učitelj matematike v zaspani, zaledeneli in blatni Kalugi, mestu, ki je bilo stotine kilometrov oddaljeno od kakršnega koli znanstvenega središča.
Newtonov tretji zakon
Ciolkovski, opremljen s pločevinasto slušno trobljo, ki si jo je prislanjal k ušesu, da bi sploh kaj slišal, je bil na videz vaški posebnež. Ponoči, pod brlivko v svoji preprosti leseni hiški, pa je filozofsko vizijo svojega mentorja Fjodorova prevajal v suho, neizprosno matematiko. Kako dejansko zapustiti ta planet? Zavedal se je, da ptičja krila in letalski propelerji v vakuumu ne delujejo. Edina rešitev je bil Newtonov tretji zakon akcije in reakcije.
Leta 1903 – neverjetnega leta, ko sta brata Wright komajda dvignila svoje leseno, s platnom prevlečeno letalo nekaj metrov v zrak na plaži v Severni Karolini – je gluhi učitelj objavil razpravo Raziskovanje vesoljskih prostranstev z reaktivnimi aparati.
V njej je zapisal matematično enačbo, ki še danes določa let vsake rakete, od tistih, ki nosijo satelite, do tistih, ki so ponesle ljudi na Luno. Predvidel je pogon na tekoči kisik in tekoči vodik, saj je ugotovil, da smodnik ne vsebuje dovolj energije za pobeg izpod vpliva zemeljske težnosti. Narisal je skice raket, načrtoval večstopenjske potisnike in celo risal vesoljske rastlinjake ter zračne zapore za sprehode v breztežnostnem prostoru.
Njegov motiv je bil čist, humanističen, skoraj religiozen. Rakete je videl kot orodje odrešitve človeštva, kot pot do nesmrtnosti in popolnosti, ne kot orožje za uničevanje mest. V enem izmed svojih esejev je Ciolkovski zapisal morda najslavnejši in najbolj poetičen stavek v zgodovini astronomije: »Zemlja je zibelka človeštva, toda v zibelki ne moreš ostati večno.«
Toda sanjači, mistiki in vizionarji imajo redko na voljo bogastvo za uresničitev svojih sanj. Za preboj skozi stratosfero ni bila dovolj samo enačba v zvezku in lepa misel o nesmrtnosti. Potrebno je bilo jeklo, potrebne so bile redke kovine, tovarne in na desettisoče inženirjev. In denar za takšne podvige v 20. stoletju, ki ga niso imeli ne filozofi ne šolniki. Imeli so ga generali.
Da bi se vizija materializirala, se moramo iz zasnežene Rusije preseliti v dekadentno in utripajočo Nemčijo v obdobju weimarske republike. Po prvi svetovni vojni, ki je Nemčijo pustila v ruševinah, s hiperinflacijo, ki je izničila prihranke generacij, in s ponižujočo versajsko mirovno pogodbo, je nemški narod potreboval eskapizem. Potreboval je beg od krute realnosti. In našel ga je v zvezdah.
Odštevanje
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila Nemčija obsedena z vesoljem. To obsedenost je do vrhunca pripeljal legendarni filmski režiser Fritz Lang (avtor kultnega filma Metropolis), ko je leta 1929 posnel nemi znanstvenofantastični spektakel Frau im Mond (Ženska na Luni). Da bi bil film čim bolj realističen, je kot svetovalca najel Hermanna Obertha, transilvanskega Nemca in pionirja raketne tehnike, čigar doktorsko disertacijo o vesoljskih poletih so na univerzi nedolgo pred tem zavrnili kot znanstveno fantastiko.
Film je bil hit in je nehote ustvaril enega najbolj prepoznavnih popkulturnih in tehnoloških ritualov sodobnega časa. Odštevanje. Da bi povečal dramatičnost pred izstrelitvijo filmske rakete, Lang ni želel, da režiser preprosto šteje: »Ena, dve, tri, štiri, zdaj!« Odločil se je za obraten vrstni red: »Deset, devet, osem, sedem …« Ta preprosti, četudi psihološko uničujoči trik stopnjevanja napetosti so kasneje dejansko prevzele vse vesoljske agencije na svetu.
Okoli Obertha se je v Berlinu zbrala skupina mladih, radikalnih zanesenjakov, imenovana Verein für Raumschiffahrt (Društvo za vesoljska potovanja). Na zapuščenem odlagališču smeti in opuščenem vojaškem skladišču v predmestju Berlina, imenovanem Raketenflugplatz, so ti mladi inženirji, pogosto oboroženi samo z navdušenjem, rabljenimi cevmi in nekaj litri tekočega kisika, začeli izvajati amaterske raketne poskuse.
Stvari so redno eksplodirale, sosedje so se pritoževali zaradi hrupa in dima, vendar fantje niso odnehali.
Med to pisano druščino je kmalu začel izstopati mladenič, ki bo za vedno spremenil tok človeške zgodovine in postal ena najkontroverznejših osebnosti 20. stoletja. Njegovo ime je bilo Wernher von Braun.
Ni bil običajen inženir s prašnimi rokami. Bil je baron, potomec stare pruske aristokracije, sin ministra za kmetijstvo v weimarski vladi. Bil je čeden, izjemno karizmatičen, igral je čelo, govoril več jezikov in posedoval briljanten matematični um. Toda pod to uglajeno zunanjostjo se je skrivala absoluten, skorajda sociopatski fokus na en sam, edini življenjski cilj. Želel je graditi rakete in priti na Luno ali Mars. In za to bi prodal dušo komur koli.
Priložnost se je ponudila leta 1932, na pragu mračnega obdobja, ko se je v Nemčiji na oblast vzpenjal Adolf Hitler. Na vrata Raketenflugplatza so potrkali trije možje v civilu. Izkazalo se je, da so visoki častniki nemškega vojaškega urada za oborožitev, med njimi stotnik Walter Dornberger. Vojska ni prišla zato, ker bi jo zanimali poleti na Mesec. Prišla je zaradi birokratske luknje.
Versajska pogodba je poraženi Nemčiji strogo prepovedovala razvoj težke artilerije, zgraditev močne mornarice in izdelavo vojaških letal. Toda ker leta 1919 ob podpisu pogodbe nihče od zmagovitih diplomatov niti v sanjah ni pomislil, da bi lahko raketa postala strateško orožje dolgega dosega, rakete v pogodbi sploh niso bile omenjene. Za nemško vojsko je bil to idealen obvod.
Vojska je mlademu, 20-letnemu von Braunu ponudila tisto, o čemer je Ciolkovski v Kalugi lahko samo sanjal: neomejen proračun, najboljše laboratorije na svetu, dostop do materialov in vojaško tajnost. Vse, kar so zahtevali v zameno, je bilo, da iz romantičnega plovila za raziskovanje vesolja naredi dostavno vozilo za eksploziv.
