Če zanemarimo rezultatski vidik, navsezadnje se s približevanjem konca klubske sezone število pomembnih, odločilnih tekem povečuje, je največ prahu v nogometnem svetu prejšnji mesec zagotovo sprožil »spor« dveh trenerskih legend, ene upokojene in druge aktivne, Italijana Fabia Capella in Španca Pepa Guardiole. Drugi gre namreč prvemu očitno kar precej v nos, pri čemer se je za začetek njune »zgodbe« treba vrniti kar precej v preteklost, ko je bil Guardiola še igralec, Capello pa njegov trener.
Bilo je sicer krajši čas, in sicer pri Romi v sezoni 2002/03, ko pa je Guardiola očitno že kazal trenerske ambicije, saj je želel Capellu ne enem izmed treningov nekaj svetovati. Kakšna napaka! Italijan je namreč vseskozi slovel po svojih striktnih metodah dela, strogi disciplini in avtoritarnem vodenju, za nasvete pa ni bil ravno odprt. »Spomnim se, da je prišel do mene in mi hotel nekaj povedati v zvezi s tem, kako bi se moral lotiti določenih stvari, kako naj opravljam svoje delo. Rekel sem mu, naj raje trenira, naj gre teč, potem pa bo lahko govoril,« se je v intervjuju za športni časnik El Mundo nedavno spomnil Fabio Capello.
Pomešani pojmi
Očitno je omenjeni pripetljaj v Italijanovem spominu ostal tako dolgo in ga je ujezil do te meje, da do Španca vse do danes goji zamero. Medtem ko so kritike na račun Guardiole, predvsem še zaradi tega, ker je njegov značilni slog igre številnih kratkih podaj podprt z izjemnimi rezultatskimi uspehi, namreč zelo redke, je pri Capellu drugače. Tako v zadnjih letih skoraj ni zamudil priložnosti, da ga ne bi ob vsakem spodrsljaju kritiziral, ko so ga vprašali, zakaj je tako, pa je odgovoril:
»To, česar pri Guardioli ne maram, je njegova aroganca. Finalna tekma lige prvakov leta 2023, na kateri je njegov Manchester City premagal Inter, je bila edina odločilna, na kateri ni poskusil z nečim smešnim, povsem nelogičnim, kar je sicer vedno počel zgolj zato, da bi dokazal, da je uspeh njegovih ekip posledica njegove taktične genialnosti in ne izjemne igre njegovih igralcev.« Pred dnevi je šel še dlje, po mnenju marsikoga predaleč, ko je Španca celo obtožil, da je uničil italijanski nogomet: »Guardiola je nogometu kot športu povzročil ogromno škode. Vsi ga že skoraj dve desetletji skušajo posnemati in igrati na način, ki ga zagovarja sam, in to je uničilo bistvo italijanskega nogometa.«
Capello je očitno malce pomešal pojme, saj so, če že, v tem primeru »krivi« zgolj in samo tisti trenerji, ki hočejo Guardiolo posnemati. Teh pa je, kakor koli obrnemo, veliko, po vsej Evropi in svetu, in s tega vidika je imel Španec gromozanski vpliv na spremembo načina igranja nogometa, tolikšen, kot že dolgo ne nihče drug. Navsezadnje nam je to v intervjuju za Nedeljski dnevnik potrdil tudi trener Olimpije Victor Sanchez, ko je dejal, da je nekoč večina otrok želela igrati v napadu, danes pa jih največ želi postati vezist, da so čim več v stiku z žogo in jo podajajo naokoli. Kar je posledica prav Guardioline tako imenovane taktike tiki-taka.
A to je le ena izmed sprememb, ki jo je v nogomet v zadnjem obdobju prinesla popularizacija Guardiolovega načina igre. Ena tistih, ki v zadnjih letih najbolj bode v oči, je tudi ta, da v nogometu vse manj golov pade po neposrednih poskusih s prostih strelov, da je za to prvino igre specializiranih igralcev čedalje manj in da so, skratka, prosti streli postali izgubljena umetnost.
Za več kot polovico manj golov
Če bi želeli zveneti kot Capello, bi nemara lahko zapisali, da je za vse opisano kriv Guardiola, a vse skupaj seveda ni tako enostavno. Čeprav ima posnemanje njegovega načina igre zagotovo za posledico, da se čedalje več prostih strelov izvede zelo hitro, s podajo bližnjemu soigralcu ali v najboljšem primeru predložkom, so strokovnjaki izpostavili še nekaj vidikov. Denimo, da trenerji čas raje vlagajo v taktične zamisli kot pa v trening prostih strelov, da je današnji nogomet na splošno hitrejši, bolj fizičen in usmerjen v visoko intenzivnost, zaradi česar so igralci osredotočeni na hitrost in fizično pripravljenost, prosti streli pa zato niso več prioriteta niti pri individualnih treningih. »Nekoč so igralci po koncu ekipnega treninga ostajali na igrišču ter ure in ure vadili proste strele, danes pa se večina osredotoča na regeneracijo, analizo igre in taktiko,« so še zapisali ob analizi podatkov na spletni strani theanalyst ter dodali, da je vse skupaj navsezadnje tudi posledica vse boljših vratarjev in natančnejših analiz vsakega posameznega igralca.
Ekipe so bile nekoč zgrajene okoli kreativnih vezistov, ki so bili tudi glavni izvajalci prostih strelov, danes pa je igra bolj kolektivna, vloge so bolj porazdeljene, redko katera ekipa pa ima igralca, ki je izjemen le pri prostih strelih. In medtem ko so v nogometu tako nekoč kraljevali mojstri, za katere smo ob ugodnem položaju prostega strela dejali, da je to za njih skoraj enako, kot če bi imeli na voljo enajstmetrovko (spomnimo se samo Juninha, Davida Beckhama, Andree Pirla, Ronaldinha, Peleja, Roberta Carlosa, Ronalda Koemana, Siniše Mihajlovića, Zlatka Zahovića in drugih mojstrov, ki so znali let žoge elegantno ukriviti prek živega zidu ali pa jo s surovo močjo poslati kar skozi tega), je danes takšnih vse manj; če seveda ne štejemo Lionela Messija in Cristiana Ronalda, ki pa se počasi poslavljata.
Da pomanjkanje naštetim podobnih nogometašev in upad števila golov s prostih strelov nista samo posledica občutka, potrjujejo tudi statistični podatki. Analiza petih najmočnejših evropskih ligaških tekmovanj (angleškega, francoskega, italijanskega, nemškega in španskega) je pokazala, da se je v zadnjih letih močno zmanjšal delež prostih strelov, s katerih igralci streljajo neposredno na gol (medtem ko je bilo v sezoni 2008/09 v povprečju omenjenih lig takšnih dobra četrtina, jih je bilo v sezoni 2022/23 le še 18 odstotkov), še bolj drastično pa je upadlo število tako doseženih golov. V zadnjih treh sezonah je namreč neposredno s prostih strelov v vsakem izmed omenjenih prvenstev padlo povprečno po le 15,4 gola na sezono. Kako malo je to v primerjavi s sezonami 2008/09, 2009/10 in 2010/11, pove podatek, da je bilo takrat v istih tekmovanjih doseženih v povprečju kar 33,2 gola. Vsako sezono, v vsakem tekmovanju posebej. Upad torej obsega velikanskega 53,6 odstotka, pri čemer bi bila razlika zagotovo še večja, če bi analiza vključevala še nekaj sezon pred tem, kmalu po prelomu tisočletja, ko so bili številni mojstri za proste strele na vrhuncu svojih moči.
