Čeprav je Kuren, ki leži le nekaj kilometrov nad Staro Vrhniko, majhen zaselek s peščico prebivalcev in istoimenski hrib, ponuja raznolik izletniški program. Turistična kmetija, ki nosi ime po kraju in že dolgo slovi po kračah, pripravljenih v krušni peči, privablja različne ljubitelje domače hrane in vzdušja. Vendar pa gostilna v Kurenu, kamor se je mogoče po enostavni poti s Stare Vrhnike povzpeti tudi peš, kar traja kakšno uro, ni nujno končni cilj. Od tam se namreč pohodniki lahko odpravijo na bližnjo Planino nad Vrhniko, kjer sta planinski dom in razgledni stolp, ali pa na Ulovko ter na Zaplano.
Možnosti za pohode je kar nekaj, pri čemer Kuren poleg pohodništva in kulinarike ponuja tudi sakralno-kulturno točko. Ob poti na Ulovko stoji na Kurenu cerkev svetega Miklavža, nekdaj zavetnika vrhniških brodarjev in čolnarjev. Od tam se razpira razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, Polhograjsko hribovje, kamniške Alpe ter na celoten tok reke Ljubljanice. Zato, kot pravi krajevno izročilo, izbira postavitve cerkve na vrh hriba s takšnim pogledom ni naključna, saj je zavetnik brodarjev in čolnarjev sveti Nikolaj ali Miklavž tako lahko nenehno bedel nad plovbami od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.
To pa ni edina zgodba, povezana z opazno vzpetino. Po eni od pripovedi naj bi tam nekoč stal tudi grad. Prav tako je bil znameniti položaj Kurena zapisan na avstrijskih vojaških načrtih in zemljevidih iz leta 1792, kjer omenjajo njegovo strateško lego in trdno obzidje okoli cerkve. Do sodobnosti se to bolj ali manj ni ohranilo, kot tudi ni več vodnjaka, ki je bil po besedah domačina nekoč del prostora okoli cerkve. Odprtino so v preteklosti zaprli z opeko in tako je ta vodni objekt izgubil svojo vlogo.
Ključ cerkve, kjer tudi s košnjo skrbijo za njeno okolico, imajo med drugim na turistični kmetiji Kuren, kjer obiskovalcem z veseljem odprejo vrata cerkve, da si ogledajo lokalni dokument sakralne umetnosti.
Poslikan leseni strop
Cerkev, ki jo oblikujeta pravokotna ladijski prostor in kratek, banjasto obokan prezbiterij s plitvim tristranim zaključkom, je bila zgrajena v 16. stoletju. V pisnih virih je prvič omenjena leta 1526. Konec avgusta istega leta je potekala bitka pri Mohaču (danes na Madžarskem), v kateri je vojska Osmanskega cesarstva premagala ogrsko kraljestvo. Ob turški nevarnosti je nadvojvoda Ferdinand Habsburški nato od deželnega zbora zahteval privoljenje za popis in uporabo cerkvenih dragocenosti. V naboru so se med drugim znašli monštrance, kelihi in druga zlatnina ter srebrnina, ki so jih zbrali na ljubljanskem gradu in nato pretopili ter prekovali v denar. Iz cerkve na Kurenu pa so popisovalci med drugim odnesli bakreni kelih in pet ogrskih goldinarjev v zlatu.
V čas prve omembe spada tudi nastanek znamenitega poslikanega stropa, ki sloni na dveh lesenih stebrih in je razdeljen na 96 kvadratov ter 24 vzdolžnih polj. Kasetni strop nepravilnih kvadratnih in pravokotnih oblik skupaj obsega 120 poslikanih polj z živalskimi, rastlinskimi in geometričnimi ter redkejšimi figurativnimi motivi.
Fragmenti fresk so dokument časa
V tem obdobju ali kmalu zatem je bila najverjetneje poslikana s prizori tudi celotna notranjščina ladje. Poslikava je bila kasneje deloma prebeljena, deloma prezidana, leta 1914 pa jo je delno po naročilu umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta preslikal Matej Sternen. Kot so zapisali v lokalnem časopisu vrhniškega in zaledniškega območja Naš časopis, poslikava kurenske cerkve kljub fragmentarni ohranjenosti in nekaterim poškodbam predstavlja pomemben umetnostnozgodovinski in ikonografski dokument svojega časa. Slaba ohranjenost posameznih delov, kot denimo napisov, pa otežuje natančnejšo interpretacijo.
V cerkvi so danes štirje oltarji. Glavni leseni oltar se vzpenja na dvignjenem podestu, s svojim okrasjem v obliki zakovic, sadežev in krilatih angelskih glav spada med tako imenovane zlate oltarje. Ima pravokotno menzo, kot cerkveno opremo navajajo na vrhniški župnijski strani, v polkrožni niši pa stoji kip zaveznika.
Cerkev je bila v preteklosti že večkrat prenovljena, nazadnje pred nekaj leti. Sicer se je precej obsežna in več desetletij trajajoča obnova, katere del sta bila tudi odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav, začela sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V tem obdobju je bil restavriran tudi leseni strop, ki ostaja osrednja znamenitost svetišča. Leta 1988 je bila cerkev na Kurenu razglašena za kulturni spomenik.
