Podnevi je videti kot ena od številnih starih šolskih stavb na Goričkem. Ko pade mrak, pa se njena zgodba spremeni. Izpod strehe in iz drugih delov nekdanje šole v Kančevcih začnejo izletavati netopirji. Prav njihovo odkritje je bilo pred leti povod za nastanek prve stalne razstave o netopirjih v Sloveniji. Danes je mogoče njihovo življenje v stavbi spremljati celo v živo.
Na naslovu Kančevci 37, v nekdanji osnovni šoli, je razstava, ki obiskovalca v svet netopirjev ne popelje le s fotografijami, modeli in skicami. Del razstave je namreč tudi pogled v njihovo resnično življenje. Na zaslonih je mogoče spremljati dogajanje v različnih delih stavbe, kjer kamere beležijo življenje živali.
»Gre za nekdanjo šolo na Goričkem. Pred leti smo ugotovili, da se tukaj zadržujejo netopirji,« pripoveduje Sara Lorenčič, ki nas je popeljala po razstavi. Odkritje ni bilo načrtovano. V bližnji cerkvi so izvajali monitoring netopirjev, pri čemer so opazili, da živali zvečer ne zapuščajo le cerkvenega zvonika, ampak tudi staro šolsko stavbo.
To je odprlo novo zgodbo. V okviru projekta so obnovili streho šole, v njej pa uredili razstavo. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz evropskega sklada za regionalni razvoj, pri projektu pa sodeluje tudi župnija Kančevci.
Pet gramov težak prebivalec
Najpomembnejši prebivalci šole so mali podkovnjaki. Vrsta majhnega netopirja, odrasla žival tehta približno pet gramov, je v Kančevcih našla eno svojih pomembnih zatočišč. »Trenutno je tukaj od 125 do 128 primerkov malega podkovnjaka,« pove Lorenčič. Natančno število se lahko spreminja, saj se kolonija čez leto spreminja, poleg tega pa živali zaradi monitoringa ne želijo po nepotrebnem vznemirjati.
Mali podkovnjak je majhen tudi v primerjavi z nekaterimi drugimi vrstami netopirjev. Še manjši so njegovi mladiči. Ob rojstvu tehtajo približno gram in pol, kar je približno tretjina teže odrasle živali. V času poletnih porodniških kolonij so v šoli predvsem samice z mladiči. Samci se takrat zadržujejo drugje. Prav zato je mogoče na posnetkih spremljati nekoliko nenavadno družinsko sliko – veliko število samic, ki skrbijo za svoje mladiče. »Trenutno smo v obdobju, ko so tukaj samice s svojimi mladiči, torej porodniške skupine,« razloži Lorenčič.
Kamera obiskovalcem omogoča, da pogledajo v prostore, kamor sicer ne bi smeli vstopati. Netopirjev zaradi varovanja živali ni dovoljeno vznemirjati, še posebno ne v času, ko imajo mladiče ali ko prezimujejo. Zato je pogled prek zaslona precej bolj primeren način opazovanja njihovega življenja. V času našega obiska so bili netopirji predvsem v kletnih prostorih. Na podstrešju jih ni bilo. Razlog je preprost – temperatura. Poleti lahko postane prostor pod streho zanje prevroč, zato se umaknejo v hladnejše dele stavbe.
Niso slepi in niso vampirji
Razstava obiskovalca hitro sooči tudi z nekaterimi najbolj zakoreninjenimi miti o netopirjih. Prvi je, da so slepi. Niso. Netopirji vidijo, pri orientaciji v prostoru pa si pomagajo še z eholokacijo. Oddajajo zvoke, ki jih človek ne sliši, njihov odboj pa jim omogoča, da zaznajo ovire in plen. Sistem je izjemno natančen in je eden od razlogov, da lahko te živali ponoči letijo in lovijo tudi v zelo zahtevnih razmerah.
Na razstavi je mogoče videti tudi model njihovega krila. Čeprav je na prvi pogled povsem drugačno od človeške roke, je zgradba podobna. Netopir ima prste, med katerimi je razpeta kožna membrana. Na njej so vidni žilice in živčevje. Posebno zanimiv je uhati netopir z velikimi ušesi. Ta lahko ušesa obrača in z njimi zaznava zvoke, ki jih oddajajo druge živali. Na razstavi so tudi prava lobanja netopirja, primerki iztrebkov različnih vrst in prepariran netopir, ki je pred leti poginil. Čeprav so majhni, so netopirji učinkoviti lovci. Slovenske vrste so večinoma žužkojede. »En netopir lahko v eni noči poje do tri tisoč žuželk,« poudarja Lorenčič. Večje vrste lovijo večje žuželke, manjše pa med drugim komarje in nočne metulje. Prav zaradi tega so pomemben del ekosistema. Na Goričkem jih je mogoče opazovati ob gozdnih robovih, nad vodnimi površinami in ob potokih.
Netopirji sicer živijo po vsem svetu in med njimi obstajajo velike razlike. Med drugim obstajajo tudi tri vrste vampirskih netopirjev, ki se prehranjujejo s krvjo. Vendar živijo v Južni Ameriki in nimajo veliko skupnega s slovenskimi vrstami, ki jih obiskovalci srečujejo v Kančevcih.
Največji sovražnik je lahko človek
Kančevska razstava govori tudi o tem, zakaj je varovanje netopirjev zahtevnejše, kot se zdi. Pomembno je predvsem ohranjanje njihovih zatočišč. Stare stavbe, podstrešja, cerkve, kleti, drevesne dupline in drugi prostori so lahko za različne vrste ključnega pomena. »Na primer grad Grad je trenutno najpomembnejše zatočišče. Tam smo našteli več kot 2000 primerkov navadnega netopirja,« pove Lorenčič.
Pomembno zatočišče je tudi nekdanji železniški predor v Mačkovcih, predvsem pozimi. Netopirji takrat iščejo prostore s čim bolj stalno temperaturo in višjo vlažnostjo. Pogosto jih najdemo v kleteh, kjer lahko prezimujejo v stanju globoke otrplosti. Takrat je njihovo srce izjemno upočasnjeno, živali pa porabljajo čim manj energije. Zato je zimsko vznemirjanje še posebno nevarno. Če jih človek prebudi, lahko porabijo dragocene zaloge energije, ki jih potrebujejo za preživetje do pomladi.
Ena od pomembnih nevarnosti je tudi svetlobno onesnaženje. Umetna svetloba lahko nočne živali moti pri izletavanju, lovu in gibanju. Na Goričkem so zato v okviru različnih projektov že zamenjevali neustrezne svetilke na cerkvah in drugih sakralnih objektih. Namesto svetilk, ki svetlobo razpršijo daleč v okolico, nameščajo takšne, ki osvetljujejo predvsem površino, ki jo je treba osvetliti. Pomembna je tudi izbira prijetnejše, manj moteče svetlobe.
Zamenjava ene svetilke lahko stane od 800 do 900 evrov, vendar se strošek po besedah Lorenčičeve v nekaj letih povrne tudi zaradi manjše porabe električne energije. »Bolj je prijetno tudi za okolje. In tisto, kar želimo osvetliti, pride bolj do izraza,« pravi.
Prizadevanja pa segajo še dlje. Na območju med Slovenijo in Madžarsko želijo vzpostaviti čezmejno območje temnega neba. Cilj je zmanjšati svetlobno onesnaženje do te mere, da bi bilo mogoče ponoči bolje opazovati zvezde in Rimsko cesto.
To ni preprosta naloga. Svetlobnega onesnaženja namreč ni mogoče ustaviti na občinski ali državni meji. Na Goričko vplivajo tudi svetlobni viri iz večjih okoliških mest in naselij, zato je za resnično temno območje potrebno sodelovanje širšega prostora.
Življenje med poletjem in zimo
Življenjski cikel malih podkovnjakov je tesno povezan z letnimi časi. Spomladi in poleti se samice zbirajo v porodniških kolonijah. Ko mladiči odrastejo, se skupine začnejo spreminjati, konec poletja in v začetku jeseni pa pride čas parjenja. Nato se živali preselijo v zimska zatočišča. Zimsko spanje lahko traja do februarja ali marca, odvisno od temperature in drugih razmer.
Posebnost kančevske šole je, da je za netopirje pomembna v različnih delih leta. »Zanimivost te šole je, da je tukaj tako zimsko zatočišče kot porodniška skupina,« pravi Lorenčič. Zato lahko obiskovalci skozi leto spremljajo različne faze njihovega življenja, ne da bi živali pri tem motili.
Netopirji se sicer lahko naselijo tudi v posebej izdelane netopirnice. Te morajo imeti predvsem dovolj hrapavo površino, po kateri lahko živali plezajo in se oprijemajo. Vendar ni mogoče zagotoviti, da jo bodo zasedle. Včasih lahko traja tudi več let, preden najdejo primerno zatočišče.
Ko zapustimo staro šolo v Kančevcih, je zato pogled na netopirje nekoliko drugačen. Nanje ne gledamo več kot na skrivnostna bitja, ki jih povezujemo z vampirji in temo, ampak kot na pomemben del narave, ki potrebuje primerna zatočišča in predvsem mir.
Stara šola je pri tem postala svojevrsten primer dobre prakse. Stavba, ki bi lahko ostala le spomin na nekdanji šolski čas, je dobila novo življenje – podnevi kot prostor za obiskovalce in učenje, ponoči pa kot zatočišče za več kot sto majhnih podkovnjakov.
