Ceuta, majhna španska enklava na severu Afrike, je konec julija postala prizorišče ene največjih migracijskih kriz v zgodovini Evropske unije. Iz Maroka se je v multikulturno obmorsko mesto z okoli 85.000 prebivalci v nekaj dneh zgrnilo najmanj 72.000 nezakonitih migrantov. Prizori iz Ceute, ki so zakrožili po svetu, so nedvomno malokoga pustili hladnega: nepregledne kolone ljudi, stampedo proti španski meji, nemoč varnostnih organov pred množico, raztreseni plavalni pripomočki, izgubljeni natikači in kosi oblačil po plaži ter veselje na obrazih prišlekov, ki so (vsaj za trenutek) verjeli, da jim bo uspelo doseči Evropo in stopiti korak bližje k evropskemu snu …
Obrazi domačinov so bili, nasprotno, zaznamovani z zaskrbljenostjo, jezo in strahom pred posledicami tako množičnega prihoda, prišleke, ki so romali po mestnih ulicah, so pričakale zaprte trgovine in tudi tisti, ki so želeli, niso mogli kupiti najosnovnejših vsakodnevnih potrebščin, iz nekaterih predelov mesta pa so jih domačini odganjali z besedami in udarci. Sprejemni center je prenapolnjen, tisti, ki vztrajajo v Ceuti, spijo, kjer najdejo prostor, tudi po ulicah zakotnejših delov mesta in na muslimanskem pokopališču.
V uradnih medijih in prek družbenih omrežij smo spremljali razdvojenost domačinov: kljub sočutju in razumevanju do stisk tistih, ki so se podali na tvegano pot v Evropo (med poskusom prehoda meje je umrlo okoli 100 ljudi), niso skrivali razočaranja in jeze do uradnega Madrida spričo dejstva, da je več desettisoče ljudi »kot za šalo« prečkalo dve državni meji in z danes na jutri njihova življenja postavilo na glavo.
Med stisko in političnimi igricami
Slaba dva tedna po množičnem prihodu migrantov Ceuta ni več zgolj prizorišče migracijskega pritiska, temveč vse bolj tudi politični oder. Na eni strani je združena multikulturna skupnost, ki zahteva normalizacijo razmer in odločen odziv države na krizne razmere, na drugi strani stojijo populistični politiki, ki migracijsko vprašanje uporabljajo za pritisk na Madrid ali utrjevanje lastnih političnih pozicij. V vmesnem prostoru ostajajo ujeti ljudje – tako domačini kot tudi nepovabljeni prišleki, ki so se z odhodom iz Maroka proti Španiji nezavedno znašli v geopolitični igri interesov.
Še vedno ni enotnega podatka, koliko ljudi je dejansko nezakonito vstopilo v Ceuto in koliko se jih je prostovoljno vrnilo na maroško stran. Španska vlada govori o okoli 72.000 ljudeh, ki naj bi nezakonito prečkali mejo v enklavo, od katerih naj bi jih tam ostalo približno 2500. Višje številke je ta teden španskim medijem predstavil župan-predsednik avtonomnega mesta Ceuta Juan Jesús Vivas. Po njegovih besedah je enklavo doseglo okoli 80.000 ljudi, med 3000 in 5000 pa naj bi jih tam ostalo. Nekateri drugi neuradni viri število preostalih postavljajo še višje, blizu 10.000.
»Maroko je samo pokazal, kaj se zgodi, če nekaj ur ne opravlja dogovorjenih dolžnosti in ne varuje meje tako, kot jo mora.« S temi besedami dr. Faris Kočan, docent na Fakulteti za družbene vede, povzame eno ključnih sporočil dogajanja v Ceuti. Kot pojasnjuje, pri množičnem vstopu migrantov ni šlo zgolj za nenaden migracijski pritisk na evropski zunanji meji, temveč predvsem za opomnik na odločitve zadnjega desetletja, ko Evropska unija del odgovornosti za nadzor zunanjih meja prenaša na države, kot je Maroko, ki niso del evropskega političnega prostora.
Po migrantski krizi je Evropa svojo varnostno arhitekturo začela graditi tudi zunaj svojih meja. Turčija, Libija, Tunizija in Maroko so postali ključni partnerji pri nadzoru migracijskih poti, čeprav niso del EU. »S tem je Evropa v bistvu priznala ne samo, da je ranljiva, ampak je tudi prenesla vidike odvisnosti od tretjih držav, zato da bi upravljale njen problem. Zares smo že več kot deset let povsem ranljivi in zares odvisni tudi od volje ali nejevolje partnerjev,« opozarja sogovornik.
In prav to je Maroko s Ceuto nazorno ponazoril: Bruslju je pokazal, da ni le pasiven partner pri prihodnjih dogovorih, temveč lahko resno destabilizira tudi odnose znotraj Unije. Odnosi med Marokom in Španijo so sicer nestabilni tudi zaradi vprašanja Zahodne Sahare, nekdanje španske kolonije, ki si jo lasti Maroko, čeprav njen status uradno še vedno ni rešen.
Nadzor meje kot pogajalsko orodje
Po Kočanovi oceni je dogajanje v Ceuti mogoče razumeti kot instrumentalizacijo migracijskega vprašanja. »Nemogoče bi bilo, da bi Maroko čez mejo tako zelo hitro spustil toliko ljudi,« nadaljuje. In takšnim prizorom v Ceuti nismo bili priča prvič. Spomni na leto 2021, ko je Španija sprejela na bolnišnično zdravljenje Brahima Ghalija, voditelja Fronte Polisario in zagovornika neodvisnosti Zahodne Sahare. Maroko je na potezo Madrida odgovoril z opustitvijo nadzora meje, ki jo je v dveh dneh nezakonito prestopilo okoli 12.000 ljudi. Dogajanje je bilo tudi v evropskem parlamentu prepoznano kot primer instrumentalizacije migracij.
Podobno se je leta 2021 zgodilo na vzhodni meji Evropske unije, ko je beloruski režim Aleksandra Lukašenka po uvedbi evropskih sankcij omogočal pritisk migrantov proti Poljski, Litvi in Latviji.
Paradoksalen položaj, v katerega se je Evropa ujela v zadnjem desetletju, je očiten: več ko vlaga v to, da tretje države nadzorujejo njene zunanje meje, bolj je od njih odvisna. Evropa je to spoznala že s Turčijo, ko je v letih 2015 in 2016 Recep Tayyip Erdoğan precej odkrito žugal Bruslju z možnostjo odpiranja migracijskih poti za sirske in afganistanske begunce in migrante ter od EU zahteval več sredstev. Maroko danes počne nekaj podobnega, le da ga je Evropa dolgo dojemala kot precej šibkejšega partnerja.
Po prvem šoku sta se Španija in Evropska unija znašli pred neprijetnim vprašanjem: kdo je odgovoren za nenaden prihod tako velikega števila ljudi? Medtem ko se je Maroko zavil v molk, so migranti in begunci medijem v Ceuti prostodušno povedali, da jih pri prehodu meje ni nihče ustavljal. Še več, nekateri so trdili, da so jih maroške varnostne sile usmerjale proti meji in jih spodbujale k prehodu na špansko stran. Šlo je za opustitev izpolnjevanja obveznosti, ki jih ima Maroko v okviru bilateralnih sporazumov z EU, je jasen sogovornik.
Če se vrnemo k nezakonitemu vstopu v Ceuto leta 2021, je »razlika samo v tedanji izjavi maroške veleposlanice v Španiji, da ima vsako dejanje svojo posledico, in je zato lahko evropski parlament to obsodil kot primer instrumentalizacije migrantov«, spominja Faris Kočan. Ob tem opozori na zanimiv preobrat v odzivu Evropske unije, ki je odgovornost za kaos na meji hitro preusmerila na nedržavne akterje – tihotapce, kriminalna združenja in posameznike. »S tem, ko je Evropska unija okrivila nedržavne akterje, je šla v razpršeno odgovornost in zavarovala Maroko pred potencialno krizo med Marokom in Evropsko unijo.«
Zakaj je to pomembno? Če bi Bruselj neposredno obtožil Maroko, bi lahko sledil diplomatski konflikt. Ko se odgovornost pripiše tihotapcem in kriminalnim omrežjem, Unija zavaruje tudi širše prihodnje partnerstvo in se izogne morebitnemu zaostrovanju v merjenju moči na mejah. »Tako je pravzaprav Maroko izpadel kot zmagovalec znotraj tega pritiska in pokazal, da ima pogajalsko moč.«
Dogajanje je treba razumeti tudi v luči širših pogajanj med Marokom in Evropsko unijo, še doda dr. Kočan. Pri vprašanju migracij, ki so le del odnosa med Marokom in EU, velja izpostaviti evropski pakt o migracijah, ki je začel veljati junija letos in naj bi zagotovil enotnejši odziv Unije na migracijske tokove. »Druga zadeva pa je, da se januarja prihodnje leto napoveduje krepitev strateškega partnerstva med Marokom in Evropsko unijo – in Maroko želi v okviru tega partnerstva okrepiti svoj pogajalski položaj.«evrov, ki jo pridobiva znotraj paketa od leta 2021 do 2027 in je vezana na investicije, razvoj, infrastrukturo in energetiko.«
Bo Ceuta dobila nadaljevanje?
Maroko ima danes precej močnejši pogajalski položaj kot pred desetletjem: nadzoruje kopenska prehoda proti evropskima mestoma Ceuto in Melillo, pomemben je za zahodnosredozemsko in atlantsko migracijsko pot, hkrati pa ima močne zunanje zaveznike. Je strateški partner ZDA, administracija Donalda Trumpa je v njegovem prvem mandatu priznala maroško suverenost nad Zahodno Saharo, država pa je tudi del Abrahamovih sporazumov in v zadnjih letih krepi varnostno sodelovanje z Izraelom.
Ali se lahko scenarij iz Ceute ponovi? »To se lahko zgodi, če se Maroko odloči oziroma če vidi, da pogoji, ki jih Evropska unija ponuja, ne bodo zadostni oziroma zadovoljivi,« odgovarja Faris Kočan. A po odzivu Bruslja, predvsem Ursule von der Leyen, ki je takoj napovedala krepitev finančnih mehanizmov za Maroko, se mu takšen scenarij za zdaj ne zdi verjeten. EU ima dovolj finančnih vzvodov za dodatno krepitev sodelovanja z Rabatom. Verjetno bo sledila tudi nova razporeditev sredstev oziroma več ciljno usmerjenih naložb v Maroko, s čimer bi ta še okrepil svoj položaj v odnosih z EU.
Posebna zgodba Ceute so mladoletniki brez spremstva. Do začetka tedna so registrirali 1342 otrok, številka pa najverjetneje še ni končna, med njimi naj bi bili po poročilih s terena tudi komaj osemletni otroci. Kakšna bo njihova usoda? Ceuta zanje nima dovolj varnih nastanitvenih zmogljivosti. Naslednji velik politični preizkus Španijo čaka že te dni, ko bo komisija za otroke in mladostnike razpravljala o prerazporeditvi mladoletnikov iz Ceute v druge dele države. Nekatere desne stranke prerazporeditvi glasno nasprotujejo.
Zdravnica v lokalni bolnišnici Susana Ascaso je za Euronews opozorila, da so nekatera dekleta brez nastanitve in spijo na ulici, ker so centri za mladoletnike polni, zaradi česar so še posebno ranljiva za spolno izkoriščanje in trgovino z ljudmi. V javnost je prišla tudi informacija, da so zaradi suma spolnega nasilja obravnavali vsaj pet deklet, mlajših od 14 let. Zdravniki sumijo, da je dejansko število primerov višje, saj vse žrtve niso prijavile napadov. Bolnišnica je medtem preobremenjena in obravnava 300 do 400 migrantov na dan, z enakim številom osebja kot pred krizo.
