Stare ambicije, nova realnost. To je svet, v katerem je nastal austin-healey sprite. Zasnovali so ga z eno samo mislijo. Kako narediti pravi športni avtomobil, ki si ga lahko privošči tudi človek brez debele denarnice? Odgovor je bil majhen, lahek in skoraj neverjetno preprost roadster. Zaradi zategovanja pasu pa je dobil tudi enega najbolj prepoznavnih obrazov v zgodovini avtomobilizma.
Zeleno luč za začetek projekta je leta 1956 prižgal Leonard Lord, šef British Motor Corporation (BMC), razvoj avtomobila pa je zaupal Donaldu Healeyju, ki je o konceptu razmišljal že prej. Pri razvoju sta pomembno sodelovala Healeyjev sin Geoffrey in konstruktor Barry Bilbie. Karoserijsko podobo je zasnoval Gerry Coker. Ta je pred tem oblikoval austin-healey 100.
Ekipa ni imela pretirano prostih rok. Da bi lahko ustvarili dobiček tudi z nizko ceno, so morali avto sestaviti iz čim več že obstoječih komponent. Nastal je nekakšen avtomobilski koncentrat. Odstranili so vse, kar ni bilo nujno, in pustili predvsem tisto, zaradi česar je bila vožnja zanimiva. Varčevanje pa se je poznalo povsod. Avtomobil sprva ni imel zunanjih kljuk na vratih, do prtljažnega prostora se je dostopalo prek zadnjih sedežev. Dele podvozja je dobil pri A35, ob tem pa še kup drugih komponent, ki jih je BMC že izdeloval v velikih količinah.
Zaradi varčevanja še bolj prepoznaven
Tehtal je vsega 660 kilogramov. Prav majhna masa je bila skrivnost njegovega športnega značaja. Pod pokrovom se je skrival štirivaljni motor A-serije iz Austinove družine. Imel je prostornino 948 kubičnih metrov in 43 konj. Do stotice je potegnil v okoli 20 sekundah, največjo hitrost pa dosegel pri 133 km/h. Danes so to skromne številke. Pretirano športne številke to niso bile niti leta 1958, je pa imel sprite druge pomembne atribute: bil je lahek, imel je nizko težišče, neposredno krmiljenje in zadnji pogon.
Zelo privlačna je bila tudi njegova cena. Vključno z davkom je bilo zanj leta 1958 treba odšteti vsega 669 funtov. To bi z upoštevanjem inflacije danes pomenilo okoli 23.600 evrov. Bil je le malo dražji od običajnega austina A35 in je športni avtomobil približal precej širšemu krogu kupcev.
Predstavili so ga maja 1958 v Monte Carlu. Odziv je bil dober, posebno na ameriškem trgu. Prva generacija je ostala v proizvodnji približno tri leta, izdelali pa so 48.987 primerkov. Velik del proizvodnje je odšel v ZDA.
Javnost je sicer največ pozornosti posvetila obrazu avtomobila. Pokrov motorja se je skupaj s sprednjima blatnikoma odpiral naprej, na njem pa sta bila velika okrogla žarometa. Prav zaradi teh se je avtomobila prijelo ljubkovalno ime »frogeye« oziroma žabjeokec, v ZDA pa »bugeye«, žužkookec. K vtisu, da se ti avtomobil smehlja, je prispevala tudi posrečena oblika maske.
Zelo hitro bi se lahko zgodilo, da tega prikupnega obraza nikdar ne bi videli. Izhodiščno je bil namreč predviden zelo drugačen dizajn. Žarometa naj bi se po prvotni zamisli skrila v pokrov motorja in se ob prižigu dvignila. Ker pa je bil tak mehanizem za poceni avto predrag, so ga pri BMC črtali. Žarometa sta ostala na vrhu pokrova, s tem pa se je močno spremenila tudi podoba avtomobila.
Kljub relativno skromnemu motorju sprite ni ostal zgolj avtomobil za nedeljske izlete po britanskih in ameriških regionalnih cestah. Ker je bil lahek, s pogonom na zadnji kolesi, dobro uravnotežen ter je vozniku posredoval dovolj podatkov med vožnjo, je bil veliko bolj zabaven, kot bi lahko sklepali iz golih specifikacij. Voznik je imel med vožnjo občutek, kot da sedi sredi majhnega dirkalnika. Ni pa minilo dolgo, ko so te občutke preizkusili v praksi.
Uspešen na dirkališčih
Leta 1959 so trije dirkaško predelani spriti nastopili na ameriškem dirkališču Sebringu na Floridi in v svojem razredu zasedli prva tri mesta. Leto pozneje je na istem dirkališču Stirling Moss s posebej pripravljenim spritom zmagal v svojem razredu. Leta 1965 pa je sprite dosegel 12. mesto v svoji kategoriji na legendarni vzdržljivostni dirki 24 ur Le Masna.
Leta 1961 je prišel sprite mark II, ki je izgubil značilne žaromete na pokrovu motorja in dobil bolj običajno podobo. Hkrati je nastal skoraj identičen MG midget. Oba avtomobila sta si delila večino tehnike, med ljubitelji pa se je zanju prijel izraz »spridget«. Motorji so se z leti povečali, avtomobil je dobival več opreme in postal uporabnejši, vendar je osnovna formula ostala enaka.
Do konca proizvodnje leta 1971 so izdelali skoraj 130.000 spritov različnih generacij. Njegov pomen za zgodovino avtomobilizma pa je večji od golih prodajnih številk. Pokazal je, da za športno vožnjo niso potrebne velika prostornina, visoka moč in zapletena tehnika. Potrebni so predvsem majhna masa, dobra lega, neposredno krmiljenje in voznik, ki zna iz avtomobila izvleči tisto, kar ponuja. Prav zato je austin-healey sprite eden pomembnejših malih športnih avtomobilov svojega časa.
