Čeprav pozimi tu in tam zasledimo, da kakšno večje mednarodno letališče zaprejo zaradi hujšega snežnega meteža, ki povsem ohromi dogajanje, se zdi, da je letalski promet proti zimskim vremenskim nevšečnostim še najbolj odporen. Na cestah zna namreč ob močnejšem sneženju kaj hitro zavladati pravi kaos, kar večkrat občutimo tudi pri nas, sneg precej hitro zagode tudi železniškemu prometu, zimski čas, v katerem za več mesecev zamrznejo številna morja, pa onemogoča tudi plovbo veliki večini ladij, čolnov in drugih plovil. Izjema so le tiste, o katerih bo beseda tekla tokrat. To so tako imenovani ledolomilci, ladje ali čolni za posebne namene, ki so narejeni tako, da lahko plovejo skozi vode, pokrite s precej debelo ledeno ploskvijo.
Vlekli so jih konji
Tako kot pri številnih stvareh, za katere sprva pomislimo, da so nekaj novega ali celo zadnji krik tehnologije (ste denimo vedeli, da so se prvi električni avtomobili po cestah vozili že v 19. stoletju, ali pa to, da v zadnje leto omenjenega stoletja sega tudi izdelava prvega hibridnega vozila?), so tudi ledolomilci že zelo stara pogruntavščina. O prvih, sicer precej primitivnih izvedenkah so tako poročali že leta 1383, torej več kot sto let prej, preden je Krištof Kolumb denimo odplul in doplul do »novega sveta«, Amerike. Jasno, v tem primeru še ni šlo za čezoceanske velikanke, temveč malo večje čolne, ki so jih uporabljali predvsem v evropskih mestih, v katerih so pozimi večkrat zamrznili kanali.
No, če smo čisto natančni, so posebne vrste ledolomilcev poznali še prej, a je v tem primeru šlo za precej običajne čolne, na katerih so uporabili človeško delovno silo, da je s posebnimi kavlji in sekirami »lomila« led pred plovilom. Za uradno prvi ledolomilski čoln pa torej iz že omenjenega leta velja tisti, ki so ga v belgijskem mestu Brugge začeli uporabljati za čiščenje številnih kanalov, ki so pozimi pač poledeneli. Izkazal se je toliko, da so mestne oblasti kaj hitro naročile štiri enake čolne, kaj več pa o njem ni znanega. Posamezni zgodovinski viri ledolomilce predvsem v Flandriji omenjajo tudi v naslednjih stoletjih, a so lastnosti vseh zavite v tančico skrivnosti. Znano je le, da so jih po ledu večinoma vlekli konji, ladja pa je s svojo močjo in ojačano konstrukcijo lomila led.
Vse jedrske imajo Rusi
Prvi ledolomilci, ki so jih uporabljali v polarnih morjih, so bili medtem v 15. in 16. stoletju na severu Rusije tako imenovani koči. Te so po nekaterih virih začeli razvijati že v 11. stoletju, medtem ko za prvo parno ladjo, ki je lahko plula v poledenelih razmerah, velja tako imenovani City Ice Boat No. 1. Razvili so jo v podjetju Vandusen & Birelyn leta 1837, uporabljale so jo mestne oblasti v Philadelphii, poganjala sta jo dva 250-konjska (184 kW) motorja, njegove lesene komponente pa so okrepili z železom. Nekaj podobnih ladij se je v prihodnjih letih pojavilo tudi drugod, največji mejnik pa je pomenil ruski ermak leta 1899, ki velja tudi za prvega ledolomilca moderne dobe. Tudi v tem primeru je šlo za parnik, katerega motorji so skupno proizvedli kar 10.000 konjev moči (7.350 kW), v uporabi pa je ostal vse do leta 1963.
Moderne ledolomilce, ki tudi nekaj metrov debel led lomijo in drobijo s podobno lahkoto, kot zajec pohrusta korenje, poganja dizelsko gorivo, nekaj malega, natančneje sedem, pa je v uporabi tudi jedrskih, pri čemer vse upravlja Rusija, ki nadaljnje štiri trenutno še izdeluje in naj bi jih splavila do leta 2030. Današnji ledolomilci so zgrajeni iz nekaj centimetrov debelega jekla, večina pa se jih uporablja za to, da ohranjajo odprte trgovske poti na morskih območjih, ki so bodisi stalno bodisi sezonsko pokrita z ledom. Ob tem se med drugim uporabljajo za raziskovanje, v zadnjem obdobju pa pogosto v okviru turizma. Daleč največ jih imajo v lasti in jih tudi izdelajo v Rusiji in ZDA.
