Pontiac fiero sodi med najbolj nenavadne avtomobile v bogati ameriški avtomobilski zgodovini. V štirih letih so prodali 370.000 primerkov tega dvoseda, kar so lepe številke za športne avtomobile s sredinsko nameščenim motorjem, a se je fiero kljub temu v Pontiacovo zgodovino vpisal kot neuspeh.
Eden ključnih mož za razvojem fiera je Bill Hoglund, ki je leta 1980 prevzel položaj podpredsednika GM-jeve znamke Pontiac. Ta je med 50. in 70. leti prejšnjega stoletja slovela po inovativnosti, zmogljivosti in čistokrvnih ameriških mišičnih avtomobilih. Pontiacov GTO iz leta 1964 velja za prvi pravi mišični avto, firebird in trans am pa sta postala ameriški ikoni. V drugi polovici 70. let je Pontiacova zvezda začela bledeti. Hoglund je ameriškim kupcem želel ponuditi nekaj, česar še niso videli. Imel je le dva problema. Pri GM niso iskali konkurence cenjeni corvetti. Hkrati so aktivno iskali cenovno dostopen in gospodaren avtomobil za dnevne relacije. To je vedela tudi ekipa okoli oblikovalca Hulkija Aldikactija, ki ji je leta 1978 uspelo odgovornim prodati vizijo o športnem dvosedu, ki je hkrati varčen avtomobil.
Reciklirali dele drugih avtomobilov
Razvoj fiera se je začel s projektnim imenom pegasus, Hoglund pa se je ob prihodu v Pontiac postavil v bran ekipi z drzno, a nenavadno vizijo ter jim zagotovil 700 milijonov dolarjev proračuna, kar ni bilo veliko denarja. Da bi privarčevali, so reciklirati dele, ki jih je GM že izdeloval za druge modele, kot sta Chevroletova corvetta in citation ter Pontiacova phoenix in firebird. Da bi privarčevali še več, so karoserijo izdelali iz plastičnih panelov, ki so jih pričvrstili na jekleno ogrodje. Pod končno obliko avtomobila, ki je bila kar privlačna, se je ob Hulkiju Aldikactiju podpisal še George Milidrag. Avto je utelešal estetiko 80. let prejšnjega stoletja. Vključno s potopnimi prednjimi žarometi.
Proizvodnja avtomobila, ki je naposled dobil ime fiero, se je začela leta 1983, prodaja pa uradno leta 1984. Dizajn avtomobila je prepričal tudi javnost. »Povsod, kamor smo šli, so ljudje zvijali svoja vretenca, da bi ujeli pogled na naš rdeči testni avto, ko smo se hitro peljali mimo,« je v svojem testu zapisal ameriški avtomobilski novinar Rich Ceppos. »Za pet minut smo ga pustili na parkirišču nakupovalnega središča v predmestju in že so ljudje pritiskali nos k stranskim steklom. To je pozornost, ki je običajno namenjena ferrarijem, zato je jasno, da novi Pontiacov plastični dvosed s sredinskim motorjem v ljudeh vzbuja močne reakcije.«
Vendar, kot se slavno govori o knjigah in njihovih platnicah, videz ne pove vse zgodbe. Pod pokrov avtomobila je bil namreč nameščen skromen 2,5-litrski štirivaljnik z vsega 92 konji (68 kW) in zmernih 182 Nm navora. Do stotice je voznik potreboval več kot 11 sekund, najvišja hitrost pa je znašala 166 kilometrov na uro. Za povrh so avtu dodali še dokaj skromen tristopenjski samodejni menjalnik oziroma štiristopenjskega ročnega, ki sta močno otežila dinamično vožnjo, pomagala pa nista niti pri porabi. Z ročnim menjalnikom je bil v mestu govor o okoli 7,6 litra na sto kilometrov in okoli 4,5 litra na avtocesti. Z avtomatikom pa je že avtocestna poraba poskočila na 7,4 litra.
Ferrari jih je moral tožiti
Čeprav je bil razkorak med estetiko in tem, kaj si na koncu dobil, zelo velik, so prvo leto prodali 134.000 primerkov. To je 34.000 več, kot je znašal zastavljeni cilj. A avto je skrival še eno napako. Zaradi varčevanja s prostorom se je pri prvem letniku fiera rad vnel motor. Podatki kažejo, da se je to zgodilo vsakemu štiristotemu primerku. Napaka se je močno vtisnila v zavest potrošnikov, k čemur je prispevalo tudi neposrečeno ime fiero, ki v angleščini spominja na »fire« oziroma ogenj, čeprav gre za špansko besedo za ponos.
»Takrat smo trpeli tako hudo pomanjkanje dobrih domačih avtomobilov, da se je zdelo, kot da je to žarek upanja,« se fiera spominja Ceppos. »Zato so vsi upali, da bo nekaj posebnega. A bil je zanič.«
Pontiac je v naslednjih generacijah odpravil vnetljivo napako in nekoliko izboljšal ponudbo motorjev z zmogljivejšim 2,8-litrskim šestvaljnikom s 160 konji (118 kW). Vendar je bila škoda za javno podobo storjena. Prodaja je padala iz leta v leto, najboljši letnik 1988 pa je našel le še 26.000 kupcev.
Je pa zaradi plastičnih panelov avtomobil vseeno našel krog navdušencev v vrstah predelovalcev avtomobilov. Izkazalo se je, da si lahko fiera, ki se je nov prodajal za vsega 7000 dolarjev oziroma današnjih 22.000 evrov, zelo enostavno predelal, da je bil videti kot ferrari 308. Ponaredke so leta 1987 in 1988 prodajali celo nekateri ameriški uradni Pontiacovi distributerji, vse dokler ni Ferrariju prekipelo in je s tožbo ustavil prakso, ljubitelji pa so s predelavami vztrajali.
