Obstaja posebna vrsta nelagodja, ki preplavi um in izčrpa duha, ko kdo v nas vztrajno vzbuja občutek odgovornosti za svojo prizadetost. Želi pokazati, da so naša dejanja odgovorna za njegovo počutje, čustveno stanje in da smo mi odgovorni za to, da to stanje izboljšamo. Bržkone smo se že vsi srečali s tem – morda pri prijatelju, sorodniku, partnerju, sodelavcu – vendar je besedna zveza spodbujanje krivde (»guilt-tripping«) še vedno varljivo preprosta za tako vplivno in učinkovito taktiko. Medtem ko je krivda normalno človeško čustvo, je izkoriščanje krivde oblika čustvene prisile, ki izkorišča prirojeno željo, da bi bili »dobri« v očeh nekoga drugega.
»Spodbujanje krivde se pojavi, ko oseba namerno manipulira z nekom, da se ta počuti odgovornega, se kesa zaradi okoliščin, ki niso v celoti – ali pa sploh niso – njegova krivda,« je v knjigi o odnosih z narcisom napisala klinična psihologinja dr. Ramani Durvasula. »To temelji na moči in nadzoru. S tem, ko vzbudi občutek krivde, dobi čustveno premoč.«
Lahko postane orožje
Krivda je lahko sama po sebi konstruktivna, ko spodbuja empatijo ali odgovornost. Težava nastane, ko je orožje – ko človek krivde ne uporabi za rešitev konflikta ali izražanje upravičene skrbi, temveč za podreditev občutkov, odločitev ali avtonomije druge osebe. Rezultat je vztrajen občutek, da ste nekoga razočarali, tudi če je situacija bolj zapletena.
Tehnika je skrb zbujajoče učinkovita, deloma zato, ker se osredotoča na globoko človeško potrebo po povezanosti in pripadnosti. »Smo družabna bitja,« je pojasnila dr. Harriet Lerner, avtorica knjige Ples jeze. »Občutek krivde ali tesnobe zaradi razočaranja nekoga je naravni stranski produkt skrbi zanj. Toda ko se ta skrb sistematično izkorišča, krivda postane orodje manipulacije in ne znamenje sočutja,« je še zapisala.
Čeprav se lahko zdi povzročanje občutka krivde nedolžno v primerjavi z bolj očitnimi oblikami zlorabe, lahko pusti globoke čustvene brazgotine.
Vzemimo primer para, ko ona ali on reče: »Veš, kako naporen je bil moj dan! Zaradi tebe pa se počutim še slabše, ker te ni tukaj.« Očitki se lahko vrstijo in sčasoma tako manipulator ali manipulatorka uporablja občutek krivde, da nadzoruje življenje, odločitve, vsakdanji urnik.
Preloma točka
Medtem ko nekateri doživijo tako imenovano prelomno točko in se zavedo takšne manipulacije ter iz nje izstopijo, mnogi vztrajajo. Včasih vse življenje.
Po besedah dr. Durvasula se lahko takšno početje tako zasidra v razmerju, da ga drugi ne vidi kot zlorabo. »Na to lahko celo gleda kot na izraz intimnosti. Toda to je izkrivljena oblika odnosa, zgrajena na čustveni prisili.«
Človeška bitja smo naravnana na to, da se odzivamo na znake, ki kažejo odobravanje ali neodobravanje. Dr. Brené Brown, raziskovalna profesorica, znana po svojem delu o sramu in ranljivosti, je pogosto razpravljala o tem, kako lahko socialni pritisk izkrivi naš občutek samega sebe. »Krivda je prilagodljiva in koristna – preprečuje, da storimo kaj, kar je v nasprotju z našimi vrednotami. Sram je osredotočenost nase. Toda oboje je mogoče izkoristiti, če kdo našo potrebo po pripadnosti uporabi kot orožje.«
V kontekstu sprožanja občutka krivde manipulator izkoristi čustveno nelagodje, da izvabi popustljivost. Žrtev se nauči, da zavračanje, nestrinjanje ali dajanje prednosti lastnim potrebam sproži val krivde, ki ga je mogoče pomiriti le tako, da ugodi zahtevam povzročitelja. Sčasoma lahko ta dinamika oslabi samospoštovanje, avtonomijo in celo razumevanje osebnih meja.
V zdravem odnosu je vedno prostor za nesoglasja, opravičila in kompromise brez zatekanja k oblikam manipulacije in izsiljevanja.
