Več ključnih evropskih raziskav prinaša resno opozorilo milijonom potrošnikov, ki v iskanju bolj zdravega življenjskega sloga in manjšega okoljskega odtisa prehajajo na rastlinsko prehrano. Izkazalo se je, da oznaka »100-odstotno rastlinsko« ali »zdravo« ni nujno jamstvo za dobro zdravje srca.
Znanstveniki namreč ugotavljajo, da agresivna industrijska predelava, ki stoji za mnogimi sodobnimi veganskimi alternativami, v veliki meri izniči pričakovane koristi rastlinske hrane. V nekaterih primerih lahko uživanje teh živil tveganje srčno-žilnih bolezni celo poveča.
Ta spoznanja prihajajo v času, ko je rastlinska prehrana postala osrednji steber javnozdravstvenih priporočil in hkrati cvetoča, večmilijardna industrija. Toda kot kaže, se za sijočo podobo skriva pomembno razlikovanje, ki ga potrošniki in regulatorji pogosto spregledajo.
Mnoštvo predelanih izdelkov
V zadnjem desetletju je rastlinska prehrana postala močan tržni argument. Živilska industrija je hitro odgovorila na povpraševanje z mnoštvom predelanih različic klasičnih izdelkov – od rastlinskih burgerjev in klobas do veganskih sirov in sladic na kokosovi osnovi.
Tehnološki postopki, ki omogočajo te inovacije – vključno z ekstruzijo, hidrogeniranjem in dodajanjem aditivov za teksturo, okus in obstojnost – surove rastlinske sestavine spremenijo v izdelke, ki po mednarodni klasifikaciji sodijo med ultrapredelano hrano (UPH).
Prehranski profil teh živil je pogosto skrb zbujajoč. Običajno vsebujejo visoke ravni sladkorja, soli in nasičenih maščob, hkrati pa jim primanjkuje pomembnih vlaknin in mikrohranil, ki so sicer temelj koristi polnovredne rastlinske prehrane. Ta prehranski razkorak, kot kažejo nove študije, ni zanemarljiv.
Obsežna študija, objavljena v prestižni reviji The Lancet Regional Health – Europe, je prva ponudila natančen vpogled v to problematiko. Raziskovalci so analizirali prehranjevalne navade več kot 118.000 odraslih Britancev in prišli do jasnih sklepov.
Uživanje večjih količin nepredelanih rastlinskih živil, kot so sadje, zelenjava, stročnice in polnozrnata žita, je bilo pričakovano povezano z boljšimi izidi: sedemodstotnim zmanjšanjem tveganja srčno-žilnih bolezni in trinajstodstotnim zmanjšanjem umrljivosti zaradi njih.
Povečana tveganja
Vendar pa je analiza razkrila tudi drugo, temnejšo plat. Pri posameznikih, pri katerih so večji delež rastlinske prehrane predstavljala ultrapredelana živila, so se tveganja dramatično povečala. Z vsakim 10-odstotnim povečanjem deleža ultrapredelane rastlinske hrane v prehrani se je tveganje umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja zvišalo za 12 odstotkov.
Te ugotovitve niso osamljen primer. Ločena francoska raziskava inštituta INRAE, prav tako objavljena v The Lancet Regional Health – Europe, je potrdila ta trend. V 15-letnem spremljanju več kot 63.000 odraslih so ugotovili, da prehrana, bogata z minimalno predelanimi rastlinskimi živili, zmanjša tveganje bolezni srca za kar 40 odstotkov. Nasprotno pa ultrapredelani rastlinski izdelki, četudi so jih tržili kot »polnovredne« ali »uravnotežene« (kot so nekatere industrijske juhe ali pripravljeni obroki), niso prinesli nobenih merljivih koristi za srce.
Problem ultrapredelave presega zgolj osebno zdravje in posega tudi na področje, ki je mnogim privržencem rastlinstva ključno – ekologijo.
Tretja študija
Tretja evropska študija, objavljena v European Journal of Nutrition, je osvetlila še okoljski vidik. Pokazala je, da imajo ultrapredelana živila – ne glede na to, ali so živalskega ali rastlinskega izvora – bistveno večji okoljski odtis, vključno z večjimi izpusti toplogrednih plinov in večjo porabo vode.
Raziskava poudarja, da samo diete, ki temeljijo na minimalno predelani rastlinski hrani, uspešno združujejo dvojni cilj, in sicer koristi za zdravje posameznika in trajnost planeta.
Ti podatki navajajo strokovnjake k drugačni opredelitvi pojma zdrave prehrane. Vprašanje očitno ni več zgolj dihotomija rastlinsko proti živalskemu, temveč predelano proti nepredelanemu.
Kot poudarjajo strokovnjaki, ki jih povzema znanstveni portal SciTechDaily, jesti rastlinsko preprosto ni dovolj. Ključno je zagotoviti, da so živila, ki jih uživamo, čim bolj v svoji izvirni obliki, bogata s hranili in brez odvečnih industrijskih dodatkov ter rafiniranja.
