Ko se dnevi skrajšajo, ko zunaj pritisne mraz in narava odvrže svoje pisane barve, v naše domove vstopi vonj, ki v trenutku prikliče občutek topline, praznikov in vitalnosti. To je vonj po pomarančah. Morda ni sadeža, ki bi bil bolj sinonim za zimo, kot je ta sijoča, oranžna krogla, polna sladkega soka. A medtem ko si danes pomarančo mimogrede olupimo za malico, pogosto pozabimo, da v rokah držimo sadež z izjemno bogato zgodovino, ki je nekoč veljal za prestižno darilo, rezervirano le za najbogatejše, hkrati pa gre za botanični čudež, ki nam pomaga prebroditi najtežje mesece v letu.
Potovanje z Daljnega vzhoda
Čeprav pomaranče danes povezujemo z Mediteranom – s sončnimi plantažami Španije, Sicilije in Grčije – njihova pradomovina leži daleč na Vzhodu. Genetske raziskave kažejo, da so prednice današnjih pomaranč uspevale na območju današnje jugozahodne Kitajske in severovzhodne Indije že pred več kot 4000 leti. Kitajci so jih gojili že okoli leta 2500 pred našim štetjem, kjer so veljale za simbol sreče in blaginje.
V Evropo so pomaranče prihajale v dveh valih, kar je zanimivo dejstvo, ki pojasnjuje zmedo pri poimenovanju v nekaterih jezikih. Prvi so jih v Evropo, natančneje na Sicilijo in Pirenejski polotok, v 9. in 10. stoletju prinesli Mavri. Vendar to niso bile tiste sladke pomaranče, ki jih jemo danes, temveč grenke pomaranče (Citrus aurantium), ki so jih uporabljali predvsem za dišave, zdravila in kot okrasno drevje v znamenitih islamskih vrtovih.
Sladko pomarančo (Citrus sinensis), ki jo danes z užitkom grizljamo, pa so v Evropo zanesli šele portugalski pomorščaki v 15. in 16. stoletju, ko so se vračali s svojih trgovskih poti iz Azije. Portugalci so bili tako zaslužni za širitev tega sladkega sadeža, da se v mnogih jezikih, na primer v grščini, romunščini in turščini, pomaranča še danes imenuje po njih – portokali ali portakal.
V renesansi in baroku je postala pomaranča statusni simbol. Ker drevesa v hladnejši severni Evropi niso prenesla zmrzali, so plemiči zgradili posebne steklene palače, imenovane oranžerije. Najslavnejša je tista v Versaillesu, kjer je kralj Ludvik XIV. gojil svoja dragocena drevesa v srebrnih loncih, da bi lahko sredi zime užival v vonju cvetov in okusu svežih sadežev. Kar je bilo nekoč privilegij Sončnega kralja, je danes na srečo dostopno v vsaki trgovini.
Kje rastejo najboljše?
Pomaranče za svojo rast potrebujejo subtropsko podnebje z veliko sonca in vode, vendar ne prenesejo zmrzali. Danes je največja pridelovalka pomaranč na svetu Brazilija, ki ji sledijo ZDA (predvsem Florida in Kalifornija) ter Kitajska. Za nas, evropske potrošnike, pa so najpomembnejši nasadi v Sredozemlju.
Španija, znana kot »sadovnjak Evrope«, nas zalaga z večino namiznih pomaranč, medtem ko ima Italija, zlasti Sicilija, prav posebno mesto v svetu citrusov zaradi svojih edinstvenih rdečih pomaranč. Zanimivost, ki je mnogi ne poznajo: pomaranča v tropih pogosto ostane zelena, tudi ko je zrela. Oranžno barvo dobi šele, ko so nočne temperature dovolj nizke, da se klorofil razgradi in na plan pridejo oranžni pigmenti. Zato so naše »zimske« pomaranče tako lepo obarvane.
Ni vsaka pomaranča enaka
Ko stojimo pred polico v trgovini, pogosto vidimo le napis »pomaranče«. A poznavalci vedo, da so razlike med sortami ogromne – tako v okusu kot v namenu uporabe. Navel ali popkaste pomaranče so najbolj priljubljene za uživanje. Prepoznamo jih po značilnem »popku« na spodnjem delu sadeža, ki je pravzaprav majhna, nerazvita sekundarna pomaranča znotraj večje. So sladke, brez pečk in se zlahka lupijo. Najbolj znana podvrsta je washington navel. Krvave pomaranče (blood oranges) so pravi gurmanski dragulj. Gojijo jih predvsem na pobočjih vulkana Etna na Siciliji. Zaradi velikih temperaturnih razlik med dnevom in nočjo razvijejo antocianine – pigmente, ki jim dajejo značilno rdečo barvo mesa in soka. Pomaranče valencia imajo tanjšo lupino in so polne soka, pogosto pa vsebujejo nekaj pečk. So idealne za ožemanje, saj dajejo največ tekočine in imajo odlično ravnovesje med sladkobo in kislostjo. Potem so tu še manj znane seviljske (grenke) pomaranče, ki jih v običajnih trgovinah redko najdemo sveže. Surove so neprimerne za uživanje, a so nepogrešljive za pripravo prave angleške marmelade, likerjev in v parfumeriji.
Pomaranča v kulinariki
V kuhinji je pomaranča pravi kameleon. Najpogosteje jo seveda uživamo svežo ali v obliki soka, vendar njena uporaba seže daleč prek zajtrka.
V sladicah je pomaranča klasična spremljevalka čokolade. Kislost in aroma pomarančne lupinice presekata bogastvo temne čokolade in ustvarita harmonijo okusov (pomislite na piškote jaffa ali čokoladne mousse tortice). Nepogrešljiva je v biskvitih, piškotih in kremah.
V slanih jedeh pa pomaranča pokaže svojo prefinjenost. Ena najbolj znanih francoskih jedi je raca s pomarančo (duck à l'orange), kjer kislina citrusov pomaga uravnotežiti mastnost račjega mesa. Pomarančni sok je odlična osnova za marinade za piščanca ali svinjino, saj encimi in kisline mehčajo meso. V zimskih solatah se krhlji pomaranče čudovito podajo h koromaču, olivam, rdeči čebuli in orehom – kombinacija, ki je še posebej priljubljena na Siciliji.
